Ker smo v Aberdeen prispeli dokaj zgodaj, sva se z Branko odločili, da greva na sprehod. V avli sva srečali še nekaj članov naše druščine, ki so se ravno odpravljali v center mesta z avtobusom. Takoj sva se jim pridružile in začela se je dogodivščina, ki se je bom še dolgo spominjala. Najprej že to, da smo avtobus čakali na desni strani ceste, čeprav smo bili na Britanskem otočju (beri: vozi se po levi). Potem smo napadli mimoidočega, naj nam pomaga pri iskanju avtobusa, pa je dejal, da ga bomo prej ujeli, če odidemo 100 metrov naprej na glavno cesto (zveni dokaj logično, ne?). In smo ga. Prijaznega voznika smo prosili, naj nam ustavi v centru, kjerkoli pač to že bo.
Ko smo prispeli, smo se sprehodili po glavni ulici, večerjali v PizzaHut-u in se slikali pred aberdeensko galerijo. V bistvu smo si ogledali vse stvari, katere smo šli gledat naslednji dan, le da s počasnejšim in bolj umirjenim tempom. Iskali smo tako pristno škotsko gostilno, kjer bi v miru posedeli ob pijači in se pogovarjali. Naleteli pa smo na nekaj povsem drugega. Stara cerkev je že od zunaj dajala čuden vtis in bolj za šalo kot zares smo odšli v lokal (ki je bil v tej cerkvi, da ne bo pomote). V celoti je bil opremljen v stilu vampirjev in okolja iz grozljivk, natakarji so bili naličeni v rdečo in črno barvo ter vsepovsod so visele pajčevine.
Lokal je sestavljen v več nadstropjih in mi smo se povzpeli na vrh, pa bolj zaradi radovednosti, s čim nas bo lokal še presenetil. Izbiral si lahko med sedmimi koktelji smrtnih grehov (dejansko so se imenovali Greed, Pride, Envy, Gluttony, Lust, Sloth in Wrath) ali pa napitki iz epruvetk. Skratka – grozljivo. Smo si pa s tem močno popestrili večer. Kot rečeno smo se naslednji dan znova sprehodili skozi Aberdeen in si pogledali drugo najstarejšo univerzo, galerijo in še nekaj drugih bolj zanimivih stavb.
Pot nas je nato vodila po vzhodni obali do mesteca Stonehaven, tam smo si v bližini ogledali ruševine nekega gradu, ki je bil sezidan na pečini in je ponujal super razgled na morje. Nato smo se odpravili do gradu No. 8 – Glamis Castle. Gre za grad, v katerem je odrraščala Her Majesty Elly II. in ker se je pisala Lion, povsod v gradu in njegovi okolici najdemo leve v takšnih ali drugačnih oblikah. Eeeeeeeee... Boooooooring.
Tam se je nastavljal tudi eden izmed primerkov dolgodlake krave, ki je sicer zelo razširjena vrsta na Škotskem, vendar skoraj nikoli ni bilo primernega trenutka za fotografiranje. No, tega bo zdaj imelo na sliki zagotovo najmanj 200 ljudi, ki je takrat obiskalo grad, saj je bilo treba na posnetek skorajda čakati.
Vsi smo bili že malce na trnih, ker smo načrtovali dan končati v glavnem mestu Edinburgh. Gre namreč za eno izmed najlepših evropskih prestolnic in je za mnoge predstavljal vrhunec tega potepa. A je bilo na to treba še malce počakati. Vmes nas je čakal še rad No. 9, ki pa naj mi oprosti, da sem pozabila njegovo ime (lahko torej domnevate, da je bil izredno zanimiv).
Spomnim se ga zgolj po pavih, ki so se smukali vsevprek po travi, perja pa niso hoteli pokazati. Po poznem kosilu smo se končno odpeljali Edinburghu nasproti in ko smo zapeljali mimo znamenitega železniškega mostu pred mestom, smo vedeli, da smo zdaj res blizu. Čakal nas je samostojni ogled mesta, ki smo ga povečini preživeli v trgovinah. Z Branko sva se odpravili tudi skozi mestni park, kjer so ravno gostili neko tekmovanje, podobno triatlonu. Dan sva zaključile ob vrčku piva na letnem vrtu ene izmed gostiln, kjer naju je prijetno grelo pozno popoldansko sonce.
In zakaj bi bil zadnji dan kakorkoli drugačen od ostalih? Seveda ne, sledil je grad No. 10 – Edinburgh Castle. Tam nam je že pošteno zmanjkovalo denarja, zato smo bili skoraj vsi “child” (vključno z Branko) ali pa “senior” (tisti, ki res niso mogli skrit svojih let). Sprehodili smo se po obzidju in na vrhu občudovali prelep razgled na Edinburgh pod nami.
Grad je sestavljen iz več stavb, povezanih s tlakovano potjo. Med njimi najdemo tudi grajsko cerkev, ki je bila posvečena I. in II. svetovni vojni. Z Branko so naju še najbolj zanimali kraljevi dragulji, ki jih hranijo v eni izmed ORTO varovanih sob, s stražarjem na dvorišču pa se je slikalo milijon Japončkov, zato sva se temu dejanju iz principa odpovedali in šli raje na kavo. Na poti z gradu smo videli še “one o'clock” top, ki vsak dan (razen nedelje) ob enih popoldne izstreli eno kroglo. Gre za čisto praktično stvar, saj je top vedno udaril točno ob enih in tako so si lahko ljudje (predvsem pa mornarji na ladjah) nastavili uro na točen čas. In zakaj ravno ob enih? Škoti so pač skopi, pomislite, koliko krogel bi šlo, če bi streljali ob dvanajstih!
Popoldne smo preživeli na ulici Royal Mile, ki je tudi resnično dolga eno miljo, kar pa pomeni tudi eno miljo raznih trgovinic in lokalčkov. Ogledali smo si predstave uličnih umetnikov, katedralo, se sprehodili do palače Hollyrood na samem koncu ulice Royal Mile in zapravili zadnje funte. Z Branko sva odkrili velik tloris mesta, po katerem si se lahko sprehajal in uličico citatov slavnih Škotov, ki so bili vklesani v kamen. To, da je bila Branka čisto razjarjena nad smešno nizkimi cenami obutve Dr. Martens, pa kdaj drugič (aja, pa nobeni ji niso bili prav). Dan se je počasi nagibal k večeru in čakala nas je dolga nočna vožnja do Londona. Zahajajoče sonce nas je pozdravilo na še zadnji dan na Škotskem in obudilo lepe spomine na pretekle dni.
Comments