Švedska, drugič

Naslednji dan naju je čakal poseben dan, saj sva se šli peljat z ladjico, ki je nudila panoramsko vožnjo mimo Stockholma do prvih otokov archipelaga, otočja, ki se razteza 90 kilometrov vzdolž švedske obale. Po zadnjih meritvah naj bi otočje obsegalo nekaj več kot dvajset tisoč večjih in manjših otočkov. Želja vsakega Šveda pa naj bi bila, da bi imel majhno hišico na enem izmed njih.

Po svoje jih razumem, oditi iz mestnega vrveža v zavetje tišine, ki jo ponuja prekrasna švedska narava. Na palubi so bile postavljene klopi, na klopeh pa živalske kože in odeje, v katere smo se lahko zavili. Na ladjici je bilo grozno mraz, hlad iznad morja je drl v kosti. Z Branko sva se nato soglasno odločili, da sva se proti koncu kar grele na toplem v podpalubju.

Imeli sva izredno srečo, da sva si za izlet z ladjico izbrali prav ta dan. Bil je namreč edini dan, ko sva uživali sončne žarke. Ko sva stopili nazaj na trdna tla, naju je pot peljala v stari del mesta Gamla stan. Gre za visoke pisane hišice, ki se dvigajo nad ozkimi uličicami. Na hitro sem se spomnila na Piran, le da so tu hiše obnovljene in ulice polne ljudi.

Sprehajali sva se v labirintu uličic, ko sva naleteli na majhno trgovinico s spominki. Tam nama je prijazen prodajalec razložil legendo o rdečem lesenem konju, ki velja za enega od simbolov Švedske. Branka je dobila še zgibanko o nastanku, kar se ji je zdelo noro dobro.

Ker sva imeli še celo popoldne časa, sva se odpravil na potep po južnem delu mesta. Gre za moderni predel, ki pa ima velik pridih priseljencev. Dejstvo niti ne čudi, saj v Stockholmu živi skoraj 20% priseljencev. Odpravili sva se na razgledno točko, ki nama je ponudila čudovit razgled na Gamla stan, ki se je žaril v zahajajočem soncu.

Zvečer sva še malo pohajkovali po ulicah (Branka je mami kupila roza snežke) in odšli nazaj v hostel.

Nadaljevanje