To travel is to live.

Glede na spremenljivo vreme, ki je bilo napovedano za vzhodni del otoka, smo se odločili, da ta dan izkoristimo za raziskovanje zahodnega dela. Andraž je sicer malo negodoval zaradi Timovega počutja, če se bomo spet cel dan vozili, a vožnja do rta Punta de Teno, kamor smo bili namenjeni, ni trajala več kot uro. Pot nas je bodila ob surovi obali atlantskega oceana, ki so jo zaznamovali visoki klifi in skalnate obale. Morje pa tiso pravo, divje… globoko modro… noro!  Obvozili smo Icod, ker smo se tam nameravali ustaviti nazaj grede, pa tudi Garachico in Buenavisto. Na internetu sem prebrala, da je do rta Punta de Teno treba nekaj tudi peš zaradi slabe ceste, a so jo očitno pred kratkim uredili, saj je popolnoma nova in speljana vse do svetilnika. Ko smo prispeli, je še kar pihalo, zato sva voziček pokrila z dežnim pokrivalom in mahnili smo jo okrog. Kakih 100m pred svetilnikom je urejena sprehajalna pot do razgledne točke ob morju, ki je zaradi klančin primerna tudi za vozičk...

Pot do Tenerifov nam je vzela večino ponedeljka. Do Benetk z avtom in od tam še 4,5 ur leta do otoka. Tim je svoj krstni let odlično prenesel, polovico ga je prespal in tudi sicer navezal stik z veliko sopotniki. Naš mali popotnik je imel karte za svoj prvi polet kupljene že kmalu po rojstvu – imel bi jih že prej, pa Ryanair za dojenčke zahteva datum rojstva ob rezervaciji. Ko smo prispeli, smo se odpravili v vrsto za rent-a-car. Razen Cicar in Autoreisen nikjer nobene gužve, seveda, če sta pa daleč najbolj ugodna ponudnika avtomobilov na otoku. Andraž je čakal v vrsti, midva s Timom pa sva vozičkala po hali s prtljago. Voziček so nam pripeljali brez problema, z Ryanairom imamo glede tega super izkušnje. Res si ne predstavljam, da bi bili brez. Ko smo končno dobili ključe naše Opel Astre, smo jo šli iskat. Sledil je sicer manjši šok glede najetega avtosedeža, saj (1) je bil še kar »zmatran« in (2) ga z Andražem nikakor nisva znala zmontirati in so nama morali priti na pomoč fantje iz...