To travel is to live.

Naslednje jutro sva pri zajtrku opazovala domačine, ki so iz morja vlekli ogromne zvitke, polne vode. Gospodinja nama je povedala, da tako namakajo stene iz bambusovih mrež za gradnjo hišk, da jim podaljšajo življenjsko dobo in jih varujejo pred insekti. Odpravila sva se do El Nida, od koder smo izpluli na island hopping. Nabrala se nas je lepa skupinica, tokrat vsi Zahodnjaki. Banhka je bila tokrat precej večja in bolj moderna, zato sem ekipi že takoj nekoliko    bolj zaupala. Da se ne bi vse turistične agencije, ki organizirajo izlete po Baicut arhipelagu, srečevale na istih krajih, smo tokrat ubrali obrnjen vrstni red. Najprej smo se po cca 30 minutah vožnje ustavili na Mantiloc Shrine. Povzpeli smo se na razgledno točko, se potepali po pomoli in uživali na mali žepni plažici. Zapuščeni hotelski kompleks in kapelica dajeta skritemu kotičku prav poseben pridih. Imeli smo srečo, da je bilo morje relativno mirno, saj smo le tako lahko obiskali Secret Beach...

 Najino potovanje se je začelo s popoldanskim letom iz Benetk v Bangkok preko Dubaja. Prvi je začuda minil hitro in prijetno, kar gre gotovo pripisati tudi na račun več kot pol praznemu avionu, drugi pa je bil natrpan do zadnjega sedeža. Šestnajst ur kasneje sva prispela na tajska tla in že ob izkrcanju se mi je zdelo čudno, da nam na avionu niso razdelili nobenih obrazcev za vizo. Za vsak slučaj sva na šalterjih pred vrsto za carino izpolnila neke kartončke, ki so bili na voljo. Še dobro, saj sva točno to potrebovala za pridobitev štampiljke v potni list. Veliko ljudi so cariniki jezno poslali nazaj izpolnjevat obrazce in prav bala sem se, kaj bo narobe pri meni. Pa je šlo gladko skozi. Že na terminalu sem ugotovila, da bo to eno vroče potovanje. Tajci so narod klim, iz 36 stopinj navadno stopiš v zgradbo z 20 stopinjami, kar je še hujši šok za telo. Po krajšem premisleku, kako bi najlažje prišla v mesto, sva izbrala taksi, ki naju je pripeljal direkt pred hotel. So pa prebrisani,...