To travel is to live.

Najhujša stvar naslednjega dne pa je bilo prav gotovo zgodnje vstajanje, saj smo bili za odhod dogovorjeni že ob 6.uri zjutraj. Krofi iz Dunkin Donutsa so kmalu pristali v najinih želodcih in po nekaj logističnih aranžmajih (zaradi izjemno nizke oseke nas je moral do ladje prepeljati majhen čoln, ki je v trupu imel ravno toliko lukenj kot švicarski sir) smo odrinili na 2,5 ure trajajoči plovbo proti otoku Cebu. Bili smo bolj kot ne zaspani in utrujeni, kar pa se je spremnilo kmalu po prihodu na kopno. Le lučaj stran je bil namreč center za plavanje z morskimi psi kitovci. Najprej smo se registrirali, nato imeli cca 2 minutni briefing (no touching, no flash, no sunscreen and at least 4 meters away from the shark - punishment 4 days to 6 months in jail), sledilo je plačilo in čakanje na vrsto. Z morskimi psi kitovci si lahko plaval, lahko se pod njimi potapljal ali pa jih samo opazoval s čolna. Poleg tega je bila tudi ogromna razlika v ceni, če si tujec, Filipinec ali domačin z otoka Ce...

Naslednji dan sva se namreč vračala v Manilo, na letališče naju je zapeljal kar prijazni gazda bungalovčkov, kjer sva prenočevala (in prvič na najini poti izkusila topel tuš!). Družbo nam je delal tudi njegov sin, izjemno prijazen in ustrežljiv fant, ki študira energetiko in se po končanem študiju namerava zaposliti na Bližnjem Vzhodu, ker naj bi bile tam dobre plače. Ko sva po uri dolgem letu prispela v Manilo, naju je ta pričakala v vsem svojem sijaju. N O R O. Povsod vsaj 50-nadstropne stolpnice, milijon avtomobilov, ki so vsi namenjeni prav tja, kamor si namenjen ti, le lučaj stran pa ulice polne bede, ki opominjajo na to, da se v glavnem mestu Filipinov še zdaleč ne cedita med in mleko. Še dobro, da sva pred prihodom malce prebirala forume in zavrnila taksi, ki ti ga ponujajo takoj ob odhodu z letališča. 450 pesotov do Makatija je absolutno preveč. Le čez cesto se je vila garda rumenih taksijev na taksimeter, ki je čakala na prišleke - tako sva do hotelčka v predelu Ma...