Naslednji
dan sva z Andražem vlogi zamenjala – šel je na dnevni izlet, ki ga je
organiziral naš hotel: snorkljanje na grebenu z želvami in opazovanje delfinov.
Med čakanjem na recepciji je Tim obul njegove plavutke in požel ogromno smeha vseh
prisotnih. On pa kot prava zvezda itak užival v vsej pozornosti. Dva kitajska
para sta prosila, če se lahko slikata z malim Žigatom, eden od moških pa je
Tima hecal “peu-peu-peu!”, kot da ga strelja izza zofe – naš mali je takoj
sprejel igro in kmalu je po recepciji odmevalo samo “peu-peu-peu!”.
Posmpremili
smo Andraža do barke, mi pa smo se sprehodili do banke in na edinem bankomatu
na otoku dvignili še nekaj maldivijskih rufij. S seboj smo imeli dolarje in
večinoma smo z njimi lahko plačevali vse, vendar smo se naslednji dan
odpravljali na otok Thoddoo, ki pa nima bankomata, in smo se za vsak slučaj
želeli založiti z dovolj gotovine. Iz banke smo šli na plažo: najprej smo se
ustavili v našem hotelu, ker smo prej pozabili kanglico in lopatko, nato pa smo
naredili pavzo še v baru, da smo kupili sadni sok. Tak sok, za katerega pravi
Tim, ki ti ga zmešajo iz tistega, na kar pokažeš. Pokazal je na mango in ananas
in ja, sok je bil res odličen. Na plaži smo se posedli v senco tistih dveh
palm, na katerih visijo gugalnice.
Žiga je zaspal, Tim pa iz mivke delal
potičke. Kar naenkrat pa “peu-peu-peu!” Nori Kitajec je skočil izza palme in
presenetil Tima. Ko je ta po nekaj sekundah ogotovil, kaj se dogaja, mu je
hitro vrnil: “peu-peu-peu!” Ljudje okrog so se glasno smejali, nori Kitajec in
Tim pa sta se podila po plaži. So prismojeni, ti Kitajci. Ko se je Žiga zbudil,
smo se odpravili v sobo, bil je čas za kosilo. Na poti smo se ustavili v eni
lokalni trgovinici, kjer smo kupili instant nudlce – te je na tem potovanju Tim
res vzljubil in jih je hotel jesti vsak dan. V sobi smo si jih pripravili in
šli počivat, čeprav sta bila mulca preveč razposajena za spanje. Kmalu je z
izleta prišel tudi Andraž in skupaj smo na plažo odšli lovit poznopopoldanske
sončne žarke. Najprej nujno na Lavazza kavico, nato pa na plažo, ki se je v tem
času skoraj popolnoma izpraznila. Tim je imel polno dela s kanglico in lopatko,
midva pa z Žigatom, ki je non-stop grulil, se vrtel kot vrtalka, skakal po
naročju in bil na sploh zelo razposajen in dobre volje. Počakali smo sončni
zahod, pozdravili dve prijazni Italijanki iz hotela, nato pa šli nazaj. Čakalo
nas je še pakiranje prtljage, saj smo naslednje jutro zapuščali Maafushi in šli
drugi polovici našega dopusta naproti.
Po zajutrku
smo se počasi odpravili v marino, od koder smo imeli hitri čoln za Male. Do
marine so nas pospremili uslužbenci hotela in našo prtljago peljali kar na
vozu. Bili smo točni in kmalu smo se že peljali po morju proti glavnemu mestu.
Žiga je zaspal v Andraževem naročju, Tim pa je igral igrice na mojem telefonu,
tako da je pol ure vožnje hitro minilo. Ko sm prispeli na glavni tok, se je tam
kar trlo hitrih (in počasnejših) čolnov. Prostora za privez ni bilo, zato smo
do poti na kopno prečkali kar nekaj drugih čolnov, ki so bili med nami in balo.
Tam nas je v množici ljudi ogovoril nek moški, ki nas je vprašal, če gremo na
Thoddoo v Summer Inn. “Eeeeemmmm, ja, gremo, ja, “ mu odvrnem, on pa meni “Kar
za mano!” Kasneje sem ugotovila, da mu je lastnik našega penziončka na
Thoddooju naročil, da pridejo njegovi gosti iz Maafushija ob določeni uri in
naj nam pomaga najti pravo pot za naprej. V vsej tisti gneči je prepoznal
družino z dvema otrokoma in nas usmeril do pravega speedboata. Očitno smo res
izstopali 😊 Noro. Speedboat za Thoddoo je bil
nekoliko večji, imel je 4 250-konjske motorje in izžareval je zaupanje, da bo
ura vožnje minila brez težav. Do izplutja smo morali čakati še eno uro, zato
sva se s Timom šla sprehodit ob obali in opazovat čolne, kam dlje pa v tisti
vročini in žgočem soncu nisva hodila.
Odpravili smo se na pot in se ustavili na
letališču – tam smo pridelali kar nekaj zamude, ker smo čakali potnike iz
letala, ki je zamujalo. Na čolnu, ki sprejme prek 50 ljudi, sm bil isamo mi in
dva gospoda domačina. Počasi so na čoln začeli kapljati tudi Rusi iz nesrečnega
zapoznelega letala, kakih 15 se jih je nabralo, in lahko smo odrinili. Bila sem
neizmerno vesela, ko se je čoln začel premikati, saj mi je bilo že kar malo
odveč nositi Žigata, ki se je tesnim stikom na vse pretege izogibal, ker je
bilo vroče, soprano in vsi smo se od potu že lepili drug na drugega. Kmalu po
odhodu sta oba s Timom zaspala, kapitan pa je čoln gnal na vso moč – bili smo
kot raketa. Vmes smo se enkrat popolnoma ustavili, ker nam je en kit prečkal
pot, nato pa spet brzeli naprej. V eni uri smo prispeli na (za maldivijske
razmere) velik samostojen otok, ki ne pripada nobeni skupini otokov/atolu, pač
pa sam zase kraljuje severno od atola Rasdhoo. V marini so nas posedli v
električnega kavalirčka in nas razvozili po hotelčkih, prtljago pa so z
manjšimi pick-upi poslali za nami. Sistem so naštudirali v nulo. Prijazen gazda
našega Summer Inn-a nas je že čakal in prijazno sprejel.
Bila sem izredno
pozitivno presenečena nad izgledom hotelčka in komaj sem čakala, da opravimo s
formalnostmi, da se gremo v sobo malce pohladit. Vsi smo bili popolnoma
prepoteni in hladen tuš bi nam zelo dobro del. Sobica je bila lepa, nova in
čista, pokrito dvorišče je nudilo senco jedilnici na prostem, ki je imela
peščena tla. Za kosilo sta Tim in Andraž šla v sosednjo ulic iskat take-away
pečene nudlce. Tim je takoj osvojil dve natakarici in z njim sta uganjali norčije,
medtem ko sta čakala na hrano. Okrog petih popoldne nas je gazda peljal pokazat
bikini plažo, ki so jo domačini na otoku uredili za turiste. Gre za dolgo plažo
na južnem delu otoka, imenovana tudi Sunset Beach. Pot nas je vodila mimo
ogromnih palm in nasadov papaje. Vsake toliko časa smo videli tudi kakšno
lubenico, kumara in solato.
Thoddoo je največji agrarni otok na Maldivih,
kmetje pa so večinoma priseljenci iz Bangladeša. Ko smo pa kakih 10 minutah
hoje prispeli do plaže, smo se hitro slekli in stekli v morje. Oooooo, pašeeee!
Po celem dnevu je bil to pravi balzam za dušo in telo. Dolga ozka plaza ke bila
peščena, za prvo vrsto palm pa je bilo veliko sence in prostora za počivanje.
Bilo je tudi več visečih mrež, pa lesenih in plastičnih ležalnikov. Turistov ni
bilo prav veliko in vse je nakazovalo na to, da bo to rajski oddih. Počakali
smo sončni zahod in šli na večerji v hotel. Spekli so nam (menda) izredno
okusno ribo, na voljo pa smo imeli tudi več prilog. Slastno. Na Thoddooju
skoraj vsi hoteli ponujajo vse tri glavne obroke, kar je tudi najbolj priročno.
V štartu smo rezervirali samo nočitev z zajtrkom, na licu mesta pa smo se
odločili, da zajtrku dodamo še večerjo, saj na otoku ni prav dosti možnosti za
prehranjevanje, pa še tisto, kar je, je bolj v smislu hitre hrane in prigrizkov.
V hotelu pa so kuhali zelo raznovrstno hrano in kaj si človek lahko želi več
kot to, da mu dobesedno par metrov pred vrati kuhajo slastne lokalne obroke. Na
vsakem koraku so nas napisi opozarjali, da moramo biti obiskovalci otoka ustrezno
oblečeni, da se v javnosti ne smemo poljubljati in da se moramo lepo obnašati.
Kopalke so dovoljene le na območju bikini plaž in v hotelih. Kar pa nam sploh
ni predstavljalo težav. Vesela, ker je naš premik med otoki potekal brez težav
in da smo srečno prispeli, sem zvečer pomirjena zaspala.
Comments