Mauritius, tretjič

Nov dan, nove dogodivščine – kot vsak dan smo tudi enega izmed zadnjih dni našega potepa začeli zgodaj. Na plaži smo bil prvi, zato nismo imeli težav z zviranjem najustreznejšega kotička. Tim je bil seveda najbolj vesel, ko sva mu iz prtljažnika dala kanglico in lopatko in ju je sam lahko nesel do plaže. Da ne govorim o tem, kako je užival brez plenice. Male radosti… Malico smo tokrat pripeljali kar s sabo, ustavili smo se pri »naši« stojnici s sadjem in zelenjavo ob cesti. Zelenjava je na Mauritiusu draga, pravzaprav je drago vse, kar uvozijo. Razlika med artikli domače pridelave in uvoženih stvari je lahko tudi 5-10x. Jutro so nam popestrili konji, ki so sprehajali turiste po plaži in dan je bil spet eden tistih, najlepših. Takoj, ko se je človek zapeljal na glavno cesto za La Gualette, pa se je že ulilo. Mikro vreme na Mauritiusu je res čudežno. Tam stoji 556m visok grič/skala Le Morne Barberat, zaščitni znak celega otoka. Kraj ima precej žalostno zgodbo, zaradi katere je bil celoten polotok sprejet pod UNESCO kulturno dediščino. Na skalo so namreč prebežali prebivalci, ki se prišlekom niso pustili zasužnjiti in so jim ušli na skalo. Ko so jih začeli oblegati, so raje, kot da bi sprejeli suženjsko življenje, skočili s skale v prepad. Legenda sicer ni podkovana z nobenimi dokazi, domačini pa močno verjamejo vanjo. Ne glede na vse pa ta osamelec daje polotoku tako poseben izgled, da je neverjetno. Nanjo se človek lahko tudi povzpne, vendar je sam vrh mogoče doseči le z nekaj plezanja po slabo varovanih poteh. Za tiste z malo manj adrenalinskega duha obstajata dve razgledni točki na približno polovici višine (250m n.m.v.) – ena meji na sever, druga na jug. Prvo smo obiskali tudi mi in se na naš zadnji dan na Mauritiusu odpravili tja. 

Avto smo pustili pri kajtarski plaži kak 1,5km stran iz izhodiščne točke. Da se zapeljati tudi tik pred vhod, a je makadamska pot do tja polna udarnih jam in globeli. Tako se je naš športni dan začel. Na izhodiščni točki je manjša koliba, kjer se mora vsak obiskovalec vpisati in izpisati, ko se vrne. Prvi ravno nismo bili, a veliko jih nas ni prehitelo. Ura je bila 8 zjutraj, ko smo začeli z vzponom mimo grmov. Pot nas je navkreber vodila kar nekaj časa in kmalu je postalo vroče in soparno. Večina poti je potekala pod krošnjami dreves, le zadnji del po odprtem. Tim se je v nosilki kar naprej pritoževal, nekaj malega je sicer spal, a po večini ni bil zadovoljen. Ker mali firbec ni nič videl mimo Andraževih ramen, je bil seveda velik kriminal. Mogoče je občutku, da hodimo precej časa, botrovala tudi relativno visoka temperatura in močni sončni žarki, ki so nas vsake toliko časa obsijevali med zavetji dreves. Še dobro, da smo prispeli že do južne razgledne točke, ko se je Timu čisto utrgalo – v nosilki mu je bilo vroče, bil je žejen in nasploh zelo slabe volje, ker razen Andraževega preznojenega hrbta ni videl ničesar. Južna razgledna točka sicer ni nič posebej označena – gre za malo jaso na koncu ravnine, preden pot zavije naprej na levo do severne razgledne točke. Tam sva s Timom malo pomalicala in popila pol flaške, Andraž pa je šel raziskovat, kaj je za grmovjem, ki je ločevalo jaso od pogleda na morje. Kmalu je prišel nazaj in naju skupaj popeljal po travi navzdol. Še mimo dveh skal, pod gostim grmovjem in… odprl se nam je prekrasen razgled na laguno vzhodno od rta Le Morne in južno obalo Mauritiusa, Le Morne Barberat in neskončno modrino Indijskega ocena. Wow. Za to se je pa izplačalo rinit v ta klanec! 

V daljavi smo opazovali valove, ki so se lomili ob grebenu, nedaleč od obale, griči, ki so se dvigali iz morja pa so prav buhteli od zelenja in slikali prekrasen okvir za to našo tropsko razglednico. Tima so sicer bolj zanimale rožice in grmovje, midva z Andražem pa sva vzdihovala nad lepoto narave in si bila edina, da se je izplačalo narediti ta mini izlet. Na severno razgledno točko nismo šli, saj se je sonce že močno uprlo, zato smo se odpravili nazaj. Tima je Andraž tokrat posadil na ramena in veselje je bilo nepopisno. Kot, da sva s hriba peljala nazaj drugega otroka kot gor. Smeha polna skleda, da ne govorim o tem, da smo vsem mimoidočim mahali in se jim smejali. Srečali smo jih veliko, ki so svojo pot šele začenjali, ko smo se mi že vračali – glede na visoko vlažnost in temperaturo niso izbrali ravno najbolj ugodnega časa, se vidi, da smo Slovenci bolj hribci in se znamo na take podvige ustrezneje pripraviti. Veliko jih je bilo presenečenih nad tem, da sva s seboj peljala Tima, nekateri so nas začudeno gledali, drugi odobravajoče prikimavali. Prav vsem pa je Tim veselo mahal se jim režal. Marsikomu smo vsaj za minuto polepšali sopihanje v klanec.

Ko smo prispeli nazaj do začetne točke, smo se izpisali in počasi krenili nazaj proti plaži. Še 15 minut in že smo čofotali v osvežujočem morju. O zmagoslavnem občutku, ko ves prepoten in razgret zakorakaš v vodo, pa raje ne bi. Tako smo dopoldne preživeli na plaži pod tistim našim drevesom, popoldne pa ušli dežju v La Gualette in jo mahnili nazaj na plažo. Prav dolgotrajno naše uživanje na soncu ni bilo, saj nas je kmalu po prihodu pregnal dež tudi tam – smo pa zato pozno popoldne preživeli v apartmaju ob kuhanju večerje in pogovorih z domačimi preko Viberja.

Zadnji dan na rajskem Mauritiusu smo želeli izkoristiti do konca, zato smo se s predstavnico Lauro v apartmajih dogovorili, da nam uredi jutranji izlet z ladjico do Tamarin Baya, kjer se vsako jutro zbirajo ogromne jate delfinov in je z njimi možno tudi plavati. Ob dogovorjeni uri smo čakali na plaži in zaskrbljeno gledali v nebo, od koder so se valili temni oblaki. Čakali smo in čakali…čoln je zamujal že pol ure. Ker sem, neumnica, v apartmaju pozabila telefonsko številko od Laure, smo jo morali najprej poiskati na internetu. K sreči smo jo našli in poklicala sem jo. Da bo preverila, je rekla. Kliče nazaj, menda pride čoln v roku par minut, naj počakamo. Spet čakamo… prihiti do nas nek Francoz, ki naj bi ga klical naš skiper, in naj nam pove, naj še čakamo. In čakamo… vmes smo že vedrili pod marelo v bližnjem lokalu, Tim pa je tudi v morje zmetal že vse kokosove lupine, kar jih je našel na plaži. Še čakamo… med razmišljanjem o tem, kako neprofesionalno in ignorantsko se obnaša nekdo, ki bo pokasiral 120€ za dvourni izlet, sem se odločila: gremo se raje »uradno« posloviti od naše plaže in se imejmo fajn, kot pa da dve uri gledam nekoga, na katerega bom non-stop jezna, po možnosti pa še nobenega delfina ne bomo videli, ker je ura za njihovo hranjenje v zalivu že zdavnaj odbila. Tako smo po uri čakanja napokali v avto in šli do naše plažice. Vmes sem ponovno poklicala Lauro in ji razložila situacijo in kljub njenem prigovarjanju, naj počakamo še malo, izlet preklicala. No, praktično gledano, ga je preklical skiper in ne mi… Po zadnjih zamahih v kristalno čistem sinjemodrem morju in poskušanju zapomnitve tistega trenutka blaženosti smo se odpeljali do Ensa na kosilo, se še zadnjič slikali pri Flandorvem dresu iz OI v Sočiju in jo mahnili proti notranjosti otoka. Tim je zaspal že preden smo zapustili La Gualette, zato nas je čakala mirna pot do tovarne čaja Bois Cheri. V kraju Grand Bassin, ki smo ga prečkali, so se ravno pripravljali na proslavljanje največjega hindujskega praznika Maha Shivaratri, povsod napisi »Happy Maha Shivaratri«, ogromno ljudi in prometni kaos. Skupine ljudi so po cestah potiskali ogromne skulpture šive v raznoraznih položajih, policaji so usmerjali promet in nasploh je bilo v zraku čutiti praznično vzdušje s prijetnim vznemirjenjem.

Tovarna čaja Bois Cheri se nahaja nedaleč stran od Grand Bassina, zato smo gužvo hitro zapustili. Iz glavne ceste se vije tlakovana pot do stare tovarne, zgrajene v prvi polovici prejšnjega stoletja. In svojih let prav gotovo ne skriva. Na parkirišču smo počakali, da se je Tim prebudil, potem pa odšli kupit vstopnice. Načeloma bi si lahko ogledali tudi tovarno, a smo bili prepozni, zato smo se sprehodili samo skozi mini muzej in se potem odpeljali kak kilometer stran na izjemno lepo urejeno posestvo ob jezeru na pokušino čajev. Ko smo parkirali, smo najprej odšli v kočo in začeli z degustacijo čajev iz tovarne Bois Cheri: arome vanilije, mandlja, kokosa, karamele, zeleni čaji, črni čaji, zeliščni čaji… skratka ni da ni. Iz kuhinje je tako dišalo po palačinkah, da so se mi cedile sline 100 na uro. Itak, da sem jih naročila! Bil je pravi »tea time«, Andraž in Tim sta mahala avtobusom in kombijem, jaz pa sem se naslonila na stol in opazovala prekrasno naravo ob jezeru. Že po poti tja smo videli nekaj divjadi, pri koči pa so jih tudi hranili z ostanki iz kuhinje, zato smo jih lahko opazovali čisto od blizu. Timu se je skoraj zmešalo: maaaa, maaaa (= žival na štirih nogah, ki ni pes, maček, lev ali medved)! Bile so res ogromne košute, ki so se prav nastavljale fotoaparatu. 

Malo smo se še hoteli sprehoditi med čajevimi nasadi ob jezeru, pa so nas kaj kmalu pregnali komarji, zato smo jo popihali dalje. Imeli smo kar nekaj časa še do našega leta nazaj domov, zato smo se odločli, da gremo do Souillaca pogledat slapove Rochester. Pot do tja je bila zaradi praznovanja Maha Shivaratri precej počasna, na vsakem kilometru smo se morali ogibati skupinam ljudi, ki so po cestah potiskali Šivine skulpture, da ne govorim o nevihti, ki se je razbesnela prav v tem času. Ko smo komaj prišli do Souillaca, je bila cesta do slapov zaprta, obvozi pa po nekih kolovozih. Ker nam je zmanjkovalo časa, smo se raje obrnili in šli še po zadnji pogled na obalo, na plažo Gris Gris. 

Še kratek sprehod, nato pa nazaj na letališče, kjer nas je pred vhodom že čakal gospod, ki je prevzel naš avto. Vse OK? Vse OK! Se preoblekli, oddali prtljago, zamenjali valute in pojedli sendvič. Kot bi trenil, smo že sedeli na celi prazni vrsti v zadku aviona in zapuščali Mauritius. Kam se temu času tako mudi? Mauritius, še se vrnemo <3 span="">