Moj prostor na internetu

West USA, osmič

2012-01-18T20:56:00.000+01:00

Zadnji dan v San Franciscu sva se ponovno odpravili do Fisherman's Wrafa, kjer sva si v pekarni najprej privoščili jutranjo kavico in občudovali proizvodnjo pekovskih izdelkov, saj so iz pekarne v trgovino potovali kar v košarah visoko po stropom. Sprehodili sva se na pomol Pier 45, kjer sta zasidrani podmornica U.S. Pampanito in vojaška bojna ladja Jeremiah O'Brien. Opazovali sva mimoidoče, ki so hiteli po jutranjih nakupih rib po številnih ribarnicah ob pomolu in skupinico mladih mornarjev, oblečenih v snežno bela oblačila.

Krenili sva na drug, bolj uraden konec mesta, kjer se nahajajo sodišče, opera,… Od tam sva se peš odpravili kake pol urice hoda stran do manjšega parka, ob katerem stojijo znamenite hiške, zgrajene v starejšem slogu. T.i. Painted Ladies so služile že za prenekatero kuliso raznim filmom in nadaljevankam, prav gotovo pa ni ravno prijetno stanovati v njih, če veš, da tvojo hišo vsak dan slika na stotine turistov. Posebnost je njihova lega, saj se iz grička v parku za njimi vidi poslovni del San Francisca in poskrbi za zelo zanimivo ozadje. V parku sva srečali tako zvedave turiste kot tudi domačine, vsi so posedali na klopeh ali travi, bodisi se ukvarjali s svojimi psi, brali ali pa le opazovali okolico. Zanimivo, kako v takem okolju dobiš občutek domačnosti.

Vračali sva se skozi italijansko četrt, kjer sva si v pristni restavraciji privoščili odlično kosilo in se tako najedli, da sva nekaj časa samo sedeli. Seveda pa ni dobrega kosila brez odlične sladice in slaščičarne v italijanski četrti so prav tekmovale, katera bo pripravila bolj privlačne izložbe čudovitih sladkarij. Pa sva jo mahnili še na tiramisu. Božansko! V namen izgube pridobljenih kalorij sva se peš podali na Coit Tower, kar je bilo veliko lažje predlagati kot udejanjiti. Polnih želodcev sva sopihali po strmih ulicah in občudovali avtomobile, ki so bili parkirani pravokotno na cesto. Jah, nikoli se ne ve…

Ko sva končno prispeli do telegrafskega stolpa, ki stoji na vrhu hriba, se nama je razprl čudovit pogled na celotno mesto. Vmes je veter razpihal meglo in sonček je obsijal zaliv z obema znamenitima mostovoma. No, pa sva le videli Golden Gate Bridge v celoti! Posedali sva na škarpi in se nastavljali toplim sončnim žarkom. A prav tako hitro, kot se je sonce prikazalo, ga je megla tudi pregnala. V hostel sva se po prtljago vrnili po drugi poti – glede na to, da sva hodili po strmih lesenih stopnicah, ki so povezovale hrib in obmorsko cesto, bi rekla, da je bila namenjena zgolj domačinom. Stopnice so potekale med vrtovi sosednjih hiš in celo pot je dišalo po cvetju. Nekateri so si ustvarili pravi raj. V hostlu sva si pripravili še nekaj za pod zob, nato pa sva jo mahnili na avtobusno postajo. Čakala naju je še ena nočna avtobusna vožnja, tokrat nazaj v Los Angeles. A če bi prej vedela, bi gotovo šla s kakšnim drugim avtobusom, saj je mala azijska kamikaza celo pot vozila tako noro, da sva se počutili, kot da bi se vozili po grdem kolovozu, ne pa po avtocesti. Tečen in zadirčen šofer namreč ni imel usmiljenja – na cilj smo prispeli več kot pol ure pred predvidenim prihodom, v mikrofon je govoril na ves glas in osorno odgovarjal na vprašanja potnikov. Veseli, da sva noč preživeli, sva nahrbtnike zaklenili v omarice in se peš odpravili do postajališča, od koder je »najina« agencija pobirala potnike za enodnevni izlet v Sea World v San Diego. Hodili sva pa po takih ulicah, za katere upam, da moja noga nikdar več ne stopi nanje. Kot prizor iz filmov, kjer v kaki neugledni četrti brezdomci prosjačijo na ulici in nimaš ravno občutka, ali je prijazen, ali te misli napasti ali pa je samo pijan. Skratka, malce neprijetno. Čeprav sva na najini poti doživeli kar veliko podobnih situacij, moram priznati, da brezdomci nikoli niso bili vsiljivi, niti ne napadalni ali sovražni. Izgledali so pa res grozno. No, Teja se je tega izleta še posebej veselila, ker je tam imela rezervirano plavanje z delfini, jaz pa sem bila tudi na trnih, ker sem takrat prvič v živo videla orke. Ko sva prispeli na dogovorjeno mesto, sva dolgo časa čakali in ker ni bilo avtobusa od nikoder, sva sklenili poklicati agencijo. Prijazna gospa nama je rekla, da je šofer že tam. No, izkazalo se je, da je šofer v bistvu čakal le naju in je vmes šel v bližnji hotel na zajtrk. Odpravili smo se skoraj do letališča LAX, kjer se je začelo ponovno čakanje v prostorih agencije. Medna smo čakali še nekaj ljudi, da jih pripeljejo. Končno smo se odpravili proti parku, kjer sva jo hitro popihali skozi vstop. Časa nisva imeli prav veliko, pa še ure predstav nama niso bile prav naklonjene.

Za začetek sva se spustili z vlakcem smrti po visokem slapu, da sva se malce zbudili. Nato sva šli gledat beluge, severne medvede in pingvine. Sledil je šov z orkami in sprehod skozi akvarij morskih psov in želv. Sicer pa tipičen ameriški zabaviščni park, kjer je relativno malo atrakcij, a ogromno različnih trgovinic, restavracij in bistrojev, kjer ljudje lahko z zapravijo svoj denar. Glede na to, da so obiskovalci povečini iz zabaviščnega parka hodili otovorjeni z ogromnimi vrečami plišastih igrač, obeskov, galanterije, kozarcev, oblačil,… (seveda vse v slogu zabaviščnega parka), park zagotovo ne končuje poslovnega leta v rdečih številkah. Ura se je bližala Tejinim delfinčkom, zato sva se sprehodili do dogovorjenega mesta. Zaupala mi je svoj fotoaparat, ki sem ga testirala že v času, ko se je Teja preoblačila v neopren. No, testirala sem ga mogoče preveč, ker so takoj zatem šle baterije, zato sem njeno dogodivščino dokumentirala kar s svojim fotoaparatom. Mogoče ni bila izkušnja, kakršno si je Teja želela, zagotovo pa je nasmeh na njenem obrazu po crkljanju delfinčkov upravičil vse čakanje. Medtem, ko se je šla preoblečt, pa sem na svoj račun prišla še jaz, ko sem pod bazenom opazovala brezskrbno orko, ki je plavala sem ter tja. Prostor, kjer sem si definitivno napolnila baterije.

Povratna pot v Los Angeles seveda tudi ni bila običajna, zakaj bi bila, če še nič ni bilo? Glede na to, da je avtobusna postaja v najbolj neuglednem delu mesta, sva voznika prosili, če bi naju lahko odložil direktno na postaji, namesto da naju pelje 2 milji stran in morava peš nazaj. Ker smo se že itak peljali mimo. Zabrundal je nekaj v smislu, da ne bo problema, če bova znali poskrbeti zanj. Glede na to, da sva bili z denarjem že kar na tesnem, mu tudi približno nisem nameravala dati napitnine, zato sva rekli, da ni treba. Malo pred Los Angelesom pa me je šofer poklical k sebi in vprašal, če naju bo kdo počakal ali bova naročili taksi. Dejala sem, da ne, in da nimava več denarja za taksi, da se bova kar sprehodili. Očitno naju ni hotel imeti na vesti, da naju kak nepridiprav ne napade, zato naju je vseeno odložil na avtobusni postaji, midve pa sva zadnje dolarje raje zapravili v bližnjem McDonald'su. Na postajo naju je prišel iskat prijeten fant, ki se je šele učil za šoferja in mu je družbo delal njegov mentor. Že kak dan prej sva namreč naročili nek ugoden prevoz na letališče, ki traja sicer malce več časa, vendar za neprimerljivo manj denarja. Vso pot se je glasno pogovarjal z nama in se učil slovenščine, njegov mentor pa se je samo muzal in zmajeval z glavo. Tako nama je popestril še poslednjo noč v ZDA, ki sva jo prespali kar na letališču. In neštetokrat vmes sem se znova in znova spominjala, da sem si že davno prisegla, da na letališčih ne bom več prespala…

West USA, sedmič

2012-01-03T14:05:00.000+01:00

Naslednji dan sva se odpravili proti Antelope Islandu, ki je urejen v narodni park sredi Great Salt Lakea. Hvali se z bizoni, ki se tam, tako kot v Yellowstoneu, sprehajajo prosto po Prešernu. To bi bila seveda velika atrakcija, če bizonov na najini poti že ne bi prej videli. Je pa na take otok kar zahtevno priti, midve bi se brez najine Mici gotovo vsaj trikrat izgubili. Nič čudnega, da ni prav zelo obiskan – čeprav neupravičeno – saj ni nikjer nobenih tabel ali kažipotov. Ti se začnejo kaki dve milji pred dolgim nasipom, ki loči otok od kopnega.

Obiskovalci otoka lahko vidijo bizone, zajce, elke, čudne antilopam podobne živali in čudovito naravo, ki spominja na kak bolj kosmat hrvaški otok. Odpravili sva se tudi na t.i. plažo, kjer pa zaradi soli in mivke neznosno zaudarja, vsake toliko časa pot zaide tudi do kakšnega napol razkrojenega ptiča, ki jih je oseka pustila za seboj. Na daleč izgleda pa prav idilično… Za tem sva se odpravili v mesto, še prej šli na dozo kofeina v Starbucks in potem na avtobusno postajo po karte za nočni bus proti Renu in od tam naprej do San Francisca. Ker je bila prodajalna vozovnic zaprta, sva se zapeljali do olimpijske vasi kakih 40 minut vožnje stran, kjer so leta 2002 potekale zimske olimpijske igre.

Sprehodili sva se med ogromnimi objekti, si ogledali olimpijski muzej in nato še nekaj časa opazovale otroke, ki so se iz skakalnic s smučkami poganjali v bazen. Tile Američani pa res znajo še poleti naredit kakšno atrakcijo, da te oberejo še za kak dolar. Ko sva se vračali proti Salt Lake Cityju, so se na nebu začeli zbirati črni oblaki, pot pa naju je vodila naravnost tja, kjer se je najbolj bliskalo. Nevihta naju je seveda prehitela, zato sva vedrili v McDonald'su. Ko se je nekoliko zjasnilo, sva šli na obalo slanega jezera občudovat širne slane zaplate. Vsekakor vredno ogleda, čeprav sam Salt Lake City ni ravno točka, kamor bi grmele trume turistov.

Vrnili sva se v mesto in tam kupili vozovnice za zvečer, vmes pa sva imeli še dovolj časa, da sva se šli sprehodit po mestnem središču, ki so ga ustanovili Mormoni. Na vsakem koraku imaš občutek, da je nekaj drugače na tem mestu kot na ostalih, ni tako tipično ameriško. Vse čisto, urejeni vrtovi in parkovni nasadi, še ljudje so čisto drugače oblečeni. Tu recimo ne boste videli drzno oblečenih deklet, ampak v krilih do pod kolen in srajčkah, zapetih do vratu. Pa tudi fantje nosijo črne hlače na črto in podobno. Predvsem pa mesto poživijo številni nasadi rož in drugega cvetja, prebivalci pa so še bolj kot drugod pripravljeni pomagati na vsakem koraku, pa čeprav pomoči niti ne potrebuješ. Kot da bi prav tekmovali v tem, kdo na dan naredi več dobrih del.

Po krajšem popoldanskem sprehodu sva najinega Chevyja peljali nazaj na letališče in se od tam z avtobusom odpeljali do glavne avtobusne postaje. Imeli sva prijetnega sogovornika, prijaznega pilota, ki je za razliko od drugih Američanov, ki sva jih srečali na poti, govoril zelo razgledano in tudi nasploh postavljal malce bolj inteligentna vprašanja od ostalih… na avtobusni postaji so se že začeli zbirati prvi potniki za Reno in kake pol ure pred predvidenim odhodom je bilo jasno, da vsi gotovo ne bomo mogli na en avtobus. Odhod so nato zamaknili še za eno uro, tako da smo iz Salt Lake Cityja štartali šele ob polnoči. K sreči sva ujeli prvi avtobus in nama ni bilo potem treba čakati še na naslednjega. To so morali storiti vsi, ki na pravi avtobus niso uspeli priti. Da ne govorim, da so najbrž dobili uradno najstarejši in najbolj razdejan avtobus. Ne bi mogla reči, da bom to mesto posebej pogrešala, saj imajo za moje pojme grozno prometno (ne)kulturo, vsi izsiljujejo prednost, hupajo in ustvarjajo splošno živčnost na cesti. Glede na to, da sva prevozili kar nekaj velikih mest, lahko rečeva, da je bilo to še najslabše prometno urejeno. Da ne govorim o talnih oznakah, ki se sploh ne vidijo in imajo še domačini veliko težav z vključevanjem v promet. Ampak očitno jim ustreza… Začela se je dolga pot v San Francisco, katero je definitivno lažje izgovoriti kot dejansko doživeti. To sem nekajkrat že ugotovila, pa se me nikakor ni toliko prijelo, da tega ne bi storila še vsaj enkrat. Dobro sicer, da sva sedeli na najboljših sedežih čisto spredaj, kjer sva imeli dovolj prostora za noge, pa kaj, ko je za nama sedel en mali razbojnik, ki se je vsake toliko časa spomnil, da bi lahko na vse grlo zakričal. K sreči sva kljub temu lahko večino poti prespali in v Renu je bil ravno čas za zajtrk. Ne glede na to, da je bila za nami že dolga pot, nas je še vedno čakalo kakih 6 ur vožnje, za katere se je kasneje izkazalo, da je bilo dobro prišteti še kakšno. Zadnjih deset milj je minilo predvsem v znamenju dolgih kolon avtomobilov po 4- in 5-pasovni obvoznici in prav zdelo se je, da so najbrž vsi Američani ravno takrat šli v San Francisco. Okrog 15.ure sva končno začutili trdna tla pod nogami, a za razliko od prejšnjih dni, ko nama je bilo kljub visoki nadmorski višini zelo vroče, naju je v San Franciscu prav malo zeblo. Na soncu je še šlo, v senci pa je bilo presneto mrzlo.

Med ulicami je ves čas vlekel prepih in veter je še dodatno hladil ozračje. S taksijem sva se zapeljali do najinega hostla, kjer sva si najprej privoščili nekaj za pod zob, nato pa sva se odpravili na sprehod po mestu. Po tako dolgi vožnji je bilo prav blagodejno raztegnit noge. Teja je imela namen kupit še darila za svoje domače, jaz sem pa tudi malo pasla radovednost, kaj nama to zanimivo mesto ponuja. Med drugim sva našli Turk Street v samem centru San Francisca, se skoraj izgubili v nepredstavljivo visoki nakupovalni hiši in napol zmrzovali (kljub zelo toplim oblačilom) na poti nazaj v hostel. Kar naenkrat e namreč mesto zavila megla skoraj do dna ulic, veter je začel pihati še močneje in poleg termo jope (v avgustu!!!) anorak ne bi bil nič odveč. San Francisco naju je torej že prvi dan presenetil več kot enkrat. Prav zanimalo me je, kaj bodo prinesli naslednji dnevi…

Naslednji dan sva spet začeli že pred budilko, čeprav sva nato še malo poležali, ker sva bili obe precej utrujeni od zadnjih dni. A ne za dolgo. Po zajtrku sva odšli v financial district, od koder naj bi štartal najin hop on- hop off bus, ki je za ogled znamenitosti takega mesta najboljša varianta. Ker pa so tam vsi vozili kar mimo (pa čeprav je bilo na letaku jasno napisano, da avtobus ustavlja tudi točno tam, kjer sva stali), sva se premaknili eno postajo nižje. Tam sva imeli več sreče. Avtobus je ustavljal ravno pri neki hudi francoski restavraciji, od koder so prihajale čudovite vonjave po svežem zajtrku, še lepši pa je bil pogled na polne in stilsko dekorirane krožnike, ki so jih natakarji nosili mimo. Družno sva se odločili, da se tja vrneva na kosilo in se povzpeli na rdeči duble decker.

Zapeljali smo se do Fisherman's Wrafa, najbolj znanega predela San Francisca, kjer sva se peš sprehodili ob morju do Piera 39 – jasno, najbolj znanega pomola v San Franciscu. Pomol, poln barov, restavracij in raznoraznih trgovin kar mrgoli od obiskovalcev in prav vabi, da se izgubiš v množici. Ob pomolu pa tišino kalijo morski levi, ob najinem obisku jih je bilo gotovo okrog sto, zaradi njih pa je ta pomol za turiste seveda še bolj privlačen. Menda je se ob ta pomol zatekla skupinica morskih levov po močnem potresu leta 1989, kmalu pa so živali ugotovile, da jim okolje zelo odgovarja. V nekaj mesecih se je število povečalo na več kot 600 primerkov, ki so včasih v San Franciscu zaradi milejših zim le prezimili, danes pa velika skupina teh simpatičnih zabavljačev ostaja ob pomolu čez celo leto. Očitno se radi nastavljajo fotoaparatom in obožujejo, da so v središču pozornosti.

Čas na Pieru 39 hitro mineva in po jutranji megli se je kasneje pokazalo tudi sonce. Le z Golden Gate Bridgea se ni in ni hotela dvigniti. To se ni zgodilo niti takrat, ko smo se zapeljali čezenj. Megla nam pač ni namenila pogleda nanj. A menda je to kar tipično, tako da bi v bistvu morali imeti neznansko srečo, da bi ga videli v celoti. Je pa zaposlenih 15 ljudi, ki samo barvajo most in za opravljeno delo potrebujejo kar 3 leta. Vendar se s tem njihovo delo ne konča, saj se lahko barvanja spet lotijo od začetka. Morska sol in vlaga v zraku tako poškodujeta barvo, da jo je treba obnoviti vsake 3 leta. Fluktuacija zaposlenih na tem delovnem mestu najbrž ni redek pojav…

Ko smo se pripeljali nazaj v mesto, sva šli še malce po nakupih, nato pa na super dobro čebulno juho in solato v najino že prej izbrano francosko restavracijo. Ker je bila ura še zgodnja, sva se odpravili še peš do Vermont Streeta, ki poteka cik-cak po klancu navzdol in je okrašena z lepimi vrtovi in cvetočim cvetjem. Ko sva se vzpenjali po stopnicah ob robu ceste, sva opazili, da se po tej zaviti cestici vozijo samo turisti, ki sproti snemajo ali kako drugače dokumentirajo svoje početje. Zdeli so se nama malce prismuknjeni, a če prav pomislim, bi midve najbrž storili isto, če bi bili v San Franciscu z avtom. Nazaj sva se proti hostlu vračali bolj po časi, po strmih ulicah in hoji navkreber sva občudovali lepo urejene hiške in njihovo okolico. Na vsakem vrhu ulice se je odprl čudovit pogled bodisi na Alcatraz, pomole in ostale gričke, ali pa le na ulico, ki je potekala daleč v dolino in se na drugem koncu spet dvignila visoko in strmo v sosednji grič. Res posebno mesto, ta San Francisco.

Zaradi same strukture pa je mesto tudi relativno majhno, razdalje res niso velike. Na karti mesta se je zdelo, kot da sva prepešačili vsaj tretjino mesta. Popolno nasprotje Los Angelesa… To najino večerno raziskovanje je bila prav odlična popestritev zadnjih dni, ko sva veliko presedeli. Ustavili sva se še v parku Washington Square in opazovali skupino otrok pri igr, katerim sta družbo delala še oče in ded. Kako zabavno.

Ko sva prišli v hostel, je bilo treba počasi prepakirati. Bila je namreč najina zadnja noč v San Franciscu in zadnja možnost, ko sva imeli dovolj časa in prostora za pakiranje. Naslednji dan naju je namreč čakal nočni avtobus za Los Angeles, zatem pa je bilo po izletu v San Diego treba počasi že na letališče...

West USA, šestič

2011-12-29T13:46:00.000+01:00

Zgodnje jutranje vstajanje nama je nekako že prišlo v kri, čeprav se ne bi branila še kakšnega dodatnega dne v hotelu Mirage. A kar je treba, je treba. Zgodnje vstajanje, zajtrk s pogledom na hotelski bazen in sosednji Ceasars ter check-out so hitro minili, kmalu sva se že popolnoma otovorjeni podali proti avtobusni postaji, na kateri je ustavljal najin avtobus. Zasedli sva zadnje sedeže, k nama pa je prisedel starejši gospod v bolj »aloha Hawaii« opremi in z nešteto obeski, privezanih na verižico okrog svojega vratu. Kmalu smo začeli pogovor in bil je prav prijazen dečko, po gestah in oblačilih sodeč pa je bil eden izmed svobodno mislečih »mavričnikov«, if you know what I mean. Poleg tipičnih vprašanj o najinem izvoru in najinih destinacijah sva izvedeli, da tu živi že več kot dvajset let in da je Las Veas v tem času več kot podvojil število prebivalcev. Dejal je, da smo Evropejci veliko bolj razgledani od Američanov in da nas večina obvlada angleški jezik, medtem ko ga še večina Američanov ne zna. Ob misli na razne mehiške prišleke mi je bilo takoj jasno, kam meri s to izjavo. Ker sva mu bili tako simpatični, nama je celo poklonil enega izmed nešteto obeskov s svoje verižice. Še prijazen »nasvidenje« in že sva jo sopihali proti Greyhoundovi postaji, od koder sva ob 8.uri imeli avtobus za Salt Lake City. Najina odisejada se je s tam počasi prevesila v drugo polovico. Ko sva dobili (še edine) proste sedeže na skrajnem koncu avtobusa ob WC-jih, sva začeli pogrešati najino kravetino. Da o neznosnem smradu niti ne govorim.

Vozili smo se devet ur in pol, saj smo imeli več kot uro in pol zamude zaradi carinikov, ki so nas ustavili na poti. Pa ne zaman. Pes je pri enem izmed potnikov našel neke čudne žuželke in marihuano, zato so ga, začuda ne preveč pretresenega, odvedli stran in ga dolgo zadržali. Čas je tekel bolj počasi in neznansko sem bila vesela trenutka, ko smo zapeljali v Salt Lake City. Ker najin hostel ni bil daleč (še vedno pa se nama ni dalo it peš), sva se odločili, da greva do tja kar s taksijem. To pa je v SLC lažje reči kot stroiti, saj so taksiji redki kot medvedi v puščavi. Končno se je eden le pripeljal mimo, pa nisva ravno imeli občutka, da bi vedel, kam mora. No, s skupnimi močmi nam je uspelo in poleg tega, da nama iz »postrezi-si-sam« hotela niso posredovali posodobljene številke za vhodna vrata, je vse dobro steklo. Privoščili sva si še pivo in sladoled ter se pri stričku Guglu pozanimali, kako bi naslednji dan najhitreje prišli do letališča, kjer naju je čakal avto za nadaljevanje najine pustolovščine. Spet se bo dan zgodaj začel…

In res se je, sonce še ni vzšlo, ko sva jo že mahali dve ulici stran do avtobusnega postajališča, kjer je ustavljal avtobus za letališče. Tam sva na hitro našli rent-a-car poslovalnico, kjer so nama dodelili prav fletnega Chevyja Cruiza – seveda limuzino, kot se za prave Američane spodobi. Vrnili sva se v hostel po prtljago, še malo pozajtrkovali, ob osmih pa sva že bili na poti proti severu. Ko je najina Mici v SLC izračunala, da do Yellowstone National Parka potrebujeva več kot 5 ur vožnje, kar je pomanilo malce več kot 500 kilometrov, sem se kar malo zamislila – če bi ti nekdo zjutraj rekel, da se zapelji do Bratislave na kosilo, bi ga najbrž vprašal, če je pri pravi. A pot je hitro stekla in ob pol dveh sva že jedli kosilo v West Yellowstoneu v Montani. V park sva se zapeljali skozi t.i. zahodni vhod in začeli občudovati prelepo naravo okrog sebe.

Seveda je bilo potrebnih kar nekaj vmesnih postankov za fotografiranje, ob sprehodu okrog mini gejzirjev in žveplenih polj, pa sva na glas razmišljali, kdaj izbruhne veliki slavni gejzir Old Faithful. Menda na približno vsaki dve uri, kdo ve, če ga bova videli. Tako sva se počasi bližali temu slavnemu gejzirju, se vmes ustavljali na raznih razglednih točkah in se zapeljali okrog manjših jezerc.

Končno sva prispeli na ogromno parkirišče, ki je bilo sicer dokaj polno, a nikjer nobenih ljudi. Pravzaprav je bilo tako veliko, da niti vedeli nisva, v katero smer se gre proti temu bruhajočemu velikanu. V nahrbtnik sem dala vodo in jabolko, za vsak slučaj še energijsko tablico, če bova le predolgo časa čakali. Na levi nato zagledam ogromno ljudi in glede na gnečo sva pravilno domnevali, da bo gejzir prav gotovo tam. Okrog majhnega hribčka, iz katerega se je malce kadilo, je sedelo in stalo na stotine ljudi, gotovo jih je bilo vsaj tisoč. Usedli sva se na posušeno deblo v senci dreves in se začeli pogovarjati, a naju je prekinilo kričanje ljudi, ker je nenadoma gejzir začel bruhati. Najprej bolj sramežljivo, nato pa vse močneje in višje. Še dobro, da sva uspeli vse to hitro dokumentirati, saj se je stanje po slabi minuti spet vrnilo v stare tirnice.

Samo pogledali sva se in se začeli smejat – to pa je bil timing, v nulo! Še dobro, da se prej nisva kje dalj časa zadržali. Veseli, ker nama je bila sreča tako naklonjena, sva se odpravili naprej, najprej do velikega jezera, od tam naprej pa proti slavnemu kanjonu s slapovi. Vreme se je začelo kisati, vmes je že malo rosilo, pa nama to kljub temu ni odvzelo veselja. Ko sva se tako vozili po parku, sem v nekem trenutku bleknila, da bi pa vseeno rada v živo videla bizone, po katerih je Yellowstone tako znan. V istem trenutku sem zagledala enega na drugi strani reke, takoj ustavila in seveda šla slikat. Izredno vesela, ker sem videla bizona.

Malce naprej sva se ustavili še pri nekih drugih vrelcih, kjer sta se prav tako pasla dva. Ljudje pa, kot da bi bile to domače živali, stali in slikali par metrov stran. Groza. So pa pogumni… ali pa samo neumni. V upanju, da se bosta prej zapodila v koga drugega, sem se približala tudi jaz. A presenečenj za tisti dan kljub temu še ni bilo konec. Par kilometrov naprej sva padli v dolgo kolono vozil, ki sta se vili daleč v obe smeri in nisem si znala razlagat, čemu. Ko pa smo prišli bližje, je takoj postalo jasno: čreda nekaj sto bizonov se je pasla po gričih in tik ob cesti ter se ni zmenila za mimovozeče avtomobile, kar pa seveda ne bi morali trditi tudi obratno. Neverjeten prizor.

Kasneje sva ob poti naleteli še na eno tako številčno čredo, ki pa je bila od ceste malo bolj oddaljena, a vseeno zelo blizu. Očitno je bil ravno čas večerje. Pot naju je vodila do Grand Canyona of Yellowstone National Parka, tam sva si ogledali čudovite Upper in Lower Falls. Na poti do bencinske črpalke sva zavili še na veličastni Inspirational Point, ki je nudil razgled na celotni kanjon in se nato počasi odpravili nazaj proti West Yellowstoneu, do koder naju je v tistem trenutku ločilo kar 70 kilometrov.

Nacionalni parki so v Ameriki res gigantskih razsežnosti… Vmes sva prestregli čudovit sončni zahod, nekaj kilometrov nižje ob poti pa še košute, ki so svoj podmaldek pripeljale k reki na večerjo. Pa tudi SOS center v najinemu Chevyju sva stestirali, če dejansko dela tudi brez SIM kartice. A to je že druga zgodba… Ko sva prispeli v mestece, sva imeli najprej nekaj težavic pri iskanju motela, a sva ga naposled le našli in zaspali v ambientu Jankota in Metke. Na vsakem koraku pa imaš v West Yellowstoneu občutek, da je tu vse v duhu grizlijev, losov in ostalih živalskih vrst, specifičnih za to območje: Drunk Bear Pub, Grizzly Wireless, Sleepy Moose Hotel, Three Dancing Bears, Hungry Bear Restaurant ipd. Prav zabavno! Spet je bil za nama krasen dan in prav bala sem se, kdaj nama bo sreča obrnila hrbet. Tako lepo pač ne more biti ves čas.

Naslednje jutro sva si privoščili zajtrk a'la Tajda in Teja. Jutro je bilo sveže in čutilo se je, da sva na 2000 metrih nadmorske višine. Po nekaj opravkih sva se z obveznim postankom pred tablo »Welcome to Montana« odpravili nazaj v park.

Najprej sva si šli pogledat Grand Prismatic Spring, ki sva ga prejšnji dan spregledali. Vmes se je nabrala tudi kolona stoječih vozil, ki so opazovali bizona na drugem bregu reke. Ko sva videli, da je le »le« en bizon, sva se odpravili dalje. No, me prav zanima, kako sva midve izgledali, ko sva zagledali najinega prvega bizona. Sledil je torej prvi jutranji sprehod ob Grand Prismatic Sprinu, ogromnem vrelcu, ki meri 60 metrov v premer, zanimiv pa je prav zaradi živopisanih barv, ki jih na njegovem obrobju tvorijo mikroorganizmi.

Še preden so se tja zgrnile trume japonskih turistov, sva jo popihali na sever proti Mammoth Hot Springs. Vmes sva se še malce sprehajali po bližnjih poteh ob manjših vrelcih, vrhunec dneva pa sta bila prav gotovo mladička črnega medveda, ki sta se skrivala v krošnji drevesa ob cesti. Ranger, ki je skrbel, da se kak turist ne bi pretirano približal »plišasti igrački«, je povedal, da je samica ravno za gričkom in da od daleč budno spremlja svoj podmladek. Mala medvedka pa sta nemoteno plezala gor in dol po krošnji in se neizmerno zabavala. Še nekaj milj nazaj sem skozi okno avtomobila klicala medvede, naj se nama prikažejo, pa se je hitro uresničilo. Hmmmm… moč besed.

Ker je zadeva očitno delovala, sem poskusila priklicati še losa. A ta se ni dal. Sva pa na vrhu mogočne skale videli ogromnega elka (ki v slovenskem prevodu sicer pomeni los, vendar to dejansko ni), ki se je ponosno nastavljal soncu. Pravi car. V mestecu pod ameriškimi Pamukkalami (Mammoth) pa so naju elki presenetili kar na dvoriščih pred hišami. Samci in samice so ležali na traticah pred hišami in se hladili v sencah dreves. Zaspano so premikali glave in se brezskrbno prepuščali počitku. Nastavljači… Gotovo je bilo vsaj trideset divjih živali, ki se niti pod razno niso zmenili za zvedave turiste, ki jim – tako kot nama – ni bilo nič jasno. Hitro se udomačijo, tile elki.

Z avtom sva se odpeljali na območje teh slavnih Mammoth Hot Springsov, ki so dejansko identične tvorbe kot turške Pamukkale. Le da je tu vsake toliko časa vmes brbotal kak sinje moder vrelec in iz griča je ob vodi tekla rjavo-oranžna lisa bogsigavedi kakšnih mineralov. Itredno lepa igra barva in vode je ustvarila zanimivi terasi teh belih zaobljenih pobočij – zgornjo in spodnjo teraso. Osebno mi je bila zaradi živih in udarnih barv ljubša zgornja.

Ura pa je brez besed hitela naprej in z njo sva morali pohiteti tudi midve. Čakala naju je namreč še 450 kilometrov dolga pot v Ogden, kjer sva nadaljevali najino avanturo. Peljali sva se proti West Yellowstoneu in ugotavljali, da sva pravzaprav v dveh slabih dneh videli vse atrakcije tega parka – z izjemo velikega losa, na žalost. Po kratkem kosilu sva se prek zvezne države Idaho vrnili v Utah. Po poti sem Teji prebrala še par zanimivosti o Yellowstone narodnem parku iz časopisa, ki sva ga prejeli na vhodu v park. Preden sva prispeli v motel, sva se tudi ustavili v trgovini in nakupili nekaj stvari za zajtrk. Čeprav je to v Ameriki kar težko, saj imajo vse pakirano v gigantskih embalažah za 15 oseb. Tako sva recimo morali kupiti 10 zvitkov masla, čeprav sva potem pojedli le dva. Hecni, tile Američani.

West USA, petič

2011-12-27T21:23:00.000+01:00

Po jutranjem vstajanju je sledil zajtrk na bližnji bencinski črpalki, kjer sva nakradli še nekaj marmelad in masla za hude čase. Čakal naju je dolg dan. Pot naju je iz Hanksvilla, mesteca s 600 dušami (čeprav, roko na srce, nimam pojma, kje jih skrivajo), vodila do bližnjega Capitol Reefa. Teja je vmes še zaspala in jo je prav presenetilo, ko sva po slabi uri vožnje že prispeli na cilj. Tam sva si v visitor centru najprej ogledale predstavitveni filmček, nato pa sva se z najino kravetino spet zapeljali po parku. Čudovito si je bilo ogledovati te ogromne skale iz žabje perspektive. Vstopnina za park je znašala 5$, a ker naju nikjer ni nihče ustavil in zahteval denarja, je pač nisva plačali. Spet sva se vozili po makadamskih poteh, se podili po dnu kanjona in občudovali večstometrske stene, ki so se dvigale visoko v nebo. Vsake toliko časa sva se ustavili za kak posnetek in poslušali svoje odmeve znotraj globokega kanjona.

Pravzaprav je bila ta 20 milj dolga pot po Capitol Reefu izredno zabavna. Na vhodu v park so rasli veliki sadovnjaki, kjer si lahko kupil sezonsko sadje, dejavnost pa obstaja še iz časov mormonske naselbine Fruita. Mormoni so namreč dolgo pred ostalimi naselili ta del Utaha.

Čakala naju je dolga vožnja do Bryce Canyona, najine druge (in hkrati tudi zadnje) postojanke ta dan.Slabih 250 kilometrov sva bili priče izrednemu spreminjanju pokrajine okrog sebe. Iz puščave okrog Hanksvilla sva se prebili do skalnatega gorovja Capitol Reefa in od tam naprej v hribovit rodovitni svet, poraščen z iglavci. Skratka, kot da bi šel na Vojsko. Kasneje sva po tabli na vrhu prelaza ugotovili, da sva bili bistveno višje kot Vojsko, pravzaprav še višje kot Triglav – najvišja točka prelaza je namreč na 2900 metrih. Pa še Tejo sem sproti naučila uporabljat Nokiin pretvornik.

Sonček naju je spremljal celo pot in na vrhu prelaza je kazalo osvežujočih 18 stopinj Celzija. Začele sva se spuščati in pokrajina je spet postajala bolj pusta in puščavska, vmes sva naleteli na odseke živo rdečih skal in iglastega gozda nacionalnega parka Dixie. Po dolgih urah vožnje po zavitih cestah sva končno prispeli do Bryce Canyona, kjer so naju najprej hoteli nategnit, češ, da v parku ni nikjer za parkirat in da je treba zato uporabit njihov avtobus. No, midve se nisva dali in se kar zapeljali naprej; za en avtek bo pa že še prostora. Na koncu se je izkazalo, da je bilo prostora več kot za en avto, pravzaprav je bilo ob razglednih točkah vedno vsaj pol parkirišča praznega. In ko človek misli, da je videl že vse in da ga nič več ne more presenetiti, zagleda Bryce Canyon in ugotovi, kako zelo se je motil. Naravna znamenitost gigantskih razsežnosti (v Ameriki je vse ogromno, se spomite?), sestavljena iz specifičnih stožičastih oblik, ki človeka pusti odprtih ust. Z avtomobilom se lahko obiskovalci vozijo po asfaltni cesti, vsak odcep pa vodi do lepo urejenih parkirišč, od koder se je treba še kakšno minutko sprehodit do razglednih točk. Tako sva se odpravili na nekaj najbolj znanih razglednih točk, vmes občudovali malo veverico pri kosilu, občudovali čudovito pokrajino, ki naju je obdajala, in v daljavi zrle temne oblake, iz katerih se je vsake toliko časa zabliskalo. Do zdaj sva imeli neizmerno srečo z vremenom in upala sem, da bo tako tudi ostalo.

Ko sva stali na robu Upper Inspirational Pointa, naslonjeni na ograjo in zreči v daljavo, sva ugotavljali, kako mirno in spokojno je pravzaprav tam. Popolna tišina. Kljub večjemu številu turistov v parku, kot sva jih bili vajeni na najini poti, sva bili na razgledni točki povsem sami in slišali sva le šum vetra v krošnjah iglavcev. Noro.

Ko sva se odpravili nazaj, sva si vmes privoščile še čisto pravi ameriški west burger, za katerega pa je bolje, da še danes ne vem, iz česa je bil sestavljen, saj se je iz njega kar cedilo. No, nič posebnega, še enkrat sem se prepričala, zakaj vedno jem piščančji burger. Pred nama je bilo še za dobri dve uri vožnje do najinega motela v St. Georgeu, na poti pa naju je tudi ujela tista nevihta, ki sva jo prej opazovali bolj od daleč. Najino kravetino sva še enkrat natankali in v St. Georgeu kar nekaj časa iskali najin motel. Teja si je potem privoščila dolgo pričakovano pivo, jaz pa sladoled. Ure so hitro minevale in imeli sva čas samo še za preverit buse v Las Vegasu za naslednji dan. Naslednjo noč je na naju čakal luksuzni hotel Mirage, pred tem pa še skok v Dolino smrti.

Dan se je spet začel že zelo zgodaj, saj naju je zadnji dan izleta po nacionalnih parkih čakala še dolga bot. Bujenje ob 6:30, zajtrk ob 7:00 – ki pa ne bi bil nič posebnega, če se ne bi lotila peke slavnih ameriških palačink/vafljev. In to v njihovem posebnem pekaču. Vse lepo in prav – natočim maso v pekač in ga zaprem, a lej ga zlomka – začel je piskati na ves glas, odpirala sem ga in zapirala, pa ni nič pomagalo. Sem že mislila, da sem ga pokvarila. Pa pride ena prijazna gospodična do mene, obrne cel pekač na glavo in stvor takoj preneha piskati. »I know, strange machine,« mi pravi in se zasmeji, meni pa še vedno ni bilo nič jasno. Vaflji pa so bili potem z javorjevim prelivom kljub vsemu odlični.

Pot naju je iz St.Georgea vodila naprej do Las Vegasa in od tam naprej proti Dolini smrti. Teja je prejšnji večer gledala vremensko napoved in napoved je bila lepa, a kaj, ko se je dejansko vreme požvižgalo na napoved. Nebo se je popolnoma zabilo in težki oblaki so tiščali k tlom, kmalu je začelo deževati. Sproti sva v Starbucksu zopet preverili napoved in še vedno je pisalo, da v najini destinaciji na polno sije sonce. OK, pa greva, konec koncev naju je ločilo še dobrih 200 kilometrov do cilja. Ko sva tako čebljali, o vremenu niti nisva razmišljali, a bolj ko sva se približevali nacionalnemu parku, temnejše je postajalo nebo. Na prvem lookoutu je bilo še vedno in srečali sva prve Slovence na poti. Dvajset jih je menda bilo in tako kot midve so bili na polovici potovanja. Po nekaj vljudnostnih frazah smo se odpravili vsak na svojo stran.

Ko sva zavili k visitor's centru, so začele padati prve kaplje, kmalu zatem pa je začelo močneje deževati. Menda je deževalo že prejšnji dan in prijazna rangerka nama je na zemljevidu nakracala, katere ceste so zaradi poplav zaprte in katere ravno v času našega pogovora pregledujejo. Ker sva najino kravetino morali it še tankat, nama je povedala, kje v parku je najcenejši bencin (pa še to več kot dolar dražji galon kot izven parka!) in kaj se splača videt. Pa sva šli. Dež je padal zdaj bolj, zdaj manj, delili pa sva mnenje, da se kaj takea ne zgodi vsakemu – pravzaprav ima redko kdo možnost obiskat Dolino smrti v dežju. A to še ni bilo vse. Nekaj milj pred naseljem z najino bencinsko črpalko naju je zajel peščeni vihar n noro zabavno je bilo gledat leteči pesek, ki ga je veter v valovih nosil po cesti. Noro! Za hip sva se ustavili še pri nekih zelo znanih sipinah, a je veter tako močno pihal pesek, da sem bila medtem deležna brezplačnega pilinga kože in sem se hitro podvizala nazaj v avto.

Pesek sem imela med lasmi, za nohti, v ušesu, med zobmi, med prsti, po žepih… ko sva se peljali nazaj, je bil vihar tako močan, da se ni videlo 5 metrov pred avtom in je bilo skoraj tako, kot bi vozil v res gosti megli. Rangerji so spotoma zaradi poplav zapirali veliko cest in upali sva, da bo cesta do najnižje točke -85,5 metra nadmorske višine, ki se imenuje tudi Badwater Basin, dostopna. In res je bila, z izjemo nekaj poplavljenih dolinic, kar pa najinemu Escapeu ni delalo prevelikih težav. Tako sva prispeli na najznamenitejšo točko nacionalnega parka, kjer se je zaradi dežja ustvarilo ogromno slano jezero, po katerem sva se sprehodili tudi midve. Pa še srečo sva imeli, da takrat ni bilo gneče turistov, ki se je privalila ravno pred najinim odhodom. Sledilo je še obvezno slikanje ob tabli z napisom -85,5 m in tako sva počasi zapustili nacionalni park.

Postanek v McDonald'su nama je dal dodatnih moči za nadaljevanje vožnje mimo Red Rock Canyona, ki pa zaradi oblačnosti in dežja ni bil prav nič privlačen, zato sva se hitro odpravili naprej v Las Vegas, kjer sva avto pustili na letališču. V zadnjih štirih dnevih je napravil skoraj 1400 milj in nama kar malo prirasel k srcu… Otovorjeni kot dve muli sva vprašali za pot do bližnjega avtobusnega terminala, prijazna črnka pa naju je z malce sumničavim pogledom napotila štiri ulice stran. No, prejšnji dan se po Google Mapsu ni zdelo tako daleč, kot je potem v resnici postalo… Ker sva se nekaj dni nazaj že dodobra spoprjateljili z vegaškimi avtobusi, sva vedeli, da na eni izmed avtobusnih linij ni avtomata za nakup kart, prav tako pa tudi karte zelo redko preverjajo. Zato sva se prešvercali na zadnjih sedežih do hotela Paris, od tam pa sva do najinega Miragea morali peš. Ljudje na Stripu naju niti niso tako čudno ledali, so pa malce čudno gledali hotelirji v Mirageu, ko sva v casinoju razbili monotonost mini oblekic in vrtoglavih pet. jah, backpackerji res izumirajo…

Za noč v Mirageju sva za super sobo s prekrasnim razgledom na Strip in hotelski bazen odšteli manj kot dve noči nazaj v Hanksvillu bogu za nogo. Takoj, ko sva prišli v sobo, sva zagledali čudovit bazen, ki ga je bilo seveda treba it takoj krstit – uffff, tako potrebna osvežitev po zadnjih dneh!

West USA, četrtič

2011-12-23T14:41:00.000+01:00

Naslednji dan sva začeli že pred osmo, ko sva po celem Pageu iskali tisto slavno gostilno s super zajtrkom. Seveda je nisva našli in po dolgotrajnem iskanju zavili kar k prvi, ki je dajala vtis, da je odprta. Ko sva stopili noter, se nama je prikazal pravi prizor iz filmov – bolj starinski videz, separeji ob oknih in par nasmejanih starejših gospodov, domačinov, ki so se krohotali na ves glas. Naročili sva omleto, zraven pa dobili še krompir in dva toasta z maslom. Uh, pravi ameriški zajtrk. Nič čudnega, da potem do petih popoldne nisva niti pomislili na hrano. Po super zajtrku sva se zapeljali par ulic naprej do ene izmed turističnih pisarn, kjer sva bili tisti dan naročeni na zanimiv izlet v Antelope Canyon. Že zjutraj so se na Pageom zgrinjali čudni oblaki, ki pa so se kasneje k sreči razpustili. Brez sonca namreč ne bi kaj imeli početi v Antelope Canyonu. Najprej so nekaj zamutili z najino rezervacijo, ker so jo bookirali na napačen dan, ampak k sreči sem imela s seboj potrditveni mail, da smo zadevo rešili. Še nekaj minut smo počakali, nato pa smo se z njihovimi vozili odpravili do kanjona približno 20 minut vožnje stran.

V kanjon v lastni režiji človek sploh ne more, ker je pred vhodom v park postaja, od koder se naprej lahko peljejo samo posamezniki. Imeli smo zanimivega vodiča, črnega okroglega in nasmejanih us, ki je dajal tak prvi vtis, kot da se mu nič ne da. Vendar se je izkazalo za prav nasprotno. Ko smo prispeli, nas je čisto počasi vodil skozi kanjon (za obiskovalce je odprtega približno 0,2 milje v eno smer), kazal vse možne skalne oblike in nam svetoval, kako naj slikamo, da bodo fotografije čim lepše. Kanjon je res fantastičen, sončna svetloba ustvarja čudovite lise, ki skozi stene kanjona žarijo v vseh možnih odtenkih rdeče barve. Menda smo imeli srečo, da nismo izleta planirali kakih 10 dni prej, ker je bil celoten kanjon pod vodo zaradi silnega deževja (kar je menda kar precej v navadi). Celoten kanjon tako poplavi in ture tja seveda niso možne.

No, naj povem, da tokrat ni bilo niti sledu o kakšni vodi, suh pesek in presušene stene bi prej pričale o dolgotrajni suši. Ko smo se vrnili nazaj v Page, sem ugotovila, da imam zelo slabo baterijo v fotoaparatu in ker je bil najin dan še dolg, sem jo morala nekje napolniti. Najprej sva poiskali pošto, da sva kupili znamke za najine kartice, nato pa se odpravili v trgovino, kjer sem jaz potem stala pol ure pri nekem avtomatu, ker sem za njim končno našla eno vtičnico in dala polnit fotoaparat – Teja je medtem šla v trgovino in med drugim kupila tako »naravna« zelena jabolka, da so bila v enakem stanju še v San Franciscu, kljub temu, da so nama vsaj trikrat vmes padli na tla in se kuhali v prtljažniku vsaj teden dni. Odpravili sva se še do enega bonbončka na najinem potovanju, Horseshoe Bend. Gre za enega izmed zavojev reke Colorado v obliki ogromne podkve, ki sva jo uzrli po kakšni milji hoje od parkirišča. Razgled, ki ti vzame dih.

Mogočna rekla, ki se je vila med skalami, pač res ne daje vtiska, da bi bila lahko kriva za toliko naravnih lepot vzdolž njenega toka. Zanimivo, da je tole stvarco zelo težko spravit v objektiv, če nimaš ravno kakega fish-eyea… ali pa Sonyja ;) Po nekajminutnem občudovanju reke je sledilo sopihanje po hribu navzgor v nepopisni vročini, ko je sonce bilo v popolnem zenitu. Nekaj časa sem še pazila, kako hodim po drobnem pesku s svojimi Tevicami, kaj kmalu pa sem pesek imela že prav povsod in mi je postalo vseeno. Bolj ko sem pazila, slabše je bilo. Po poti proti znani kulisi starih western filmov, Monumeny Valleyu, sva ugotavljali, kako imajo Američani pravzaprav same velike stvari: velike avtomobile, velike obroke, velike (vsaj pollitrske) pijače, tudi sami so kar »veliki« (v horizontalo, seveda), uporabljajo Farenheite (kar seveda pomeni velike številke – na najini poti recimo med 80 in 100 stopinjami) ipd. po slabih dveh urah vožnje sva prispeli v zvezno državo Utah, tretjo na najini poti. Na meji leži Monument Valley, ki ima za razliko od nekaterih drugih nacionalnih parkov urejeno makadamsko/peščeno 27 kilometrov dolgo pot med znamenitimi osamelci. Tako se lahko s svojim avtomobilom zapelješ mednje in ne potrebuješ vodene ture.

Seveda pa je to teren, ki je bolj primeren za terence, saj je pod peskom skritih veliko skal in lukenj. Idealni test za najino kravetino, da se izkaže. In se je. Najin kvazi terenec Ford Escape se je odlično znašel na poti in naju je gotovo najhitreje od vseh zapeljal med skalami. No, pri tem mu je malenkostno pomagala tudi Teja. Mogočne skale, ki se praktično iz ničesar (beri: prostrane ravnine, ki sega daleč na obzorje) dvigajo visoko v nebo in z zanimivimi oblikami navdušujejo mimoidoče. Razgled na Monument Valley je resnično stvar, vredna ogleda.

Od tam naprej sva se zapeljali do mesteca Mexican Hat, kjer sva tudi tankali najino kravetino in nekaj milj kasneje v odprtem prtljažniku malicali ob cesti. Popolna tišina, nikjer ničesar, le zvok muhe, ki je letala sem in tja. Širna prostranstva zahodne Amerike so prav sproščujoča in tiha, le nekaj milj iz glavne ceste se je treba zapeljati… Prostor, kjer si res lahko nafilaš baterije…

Odpravili sva se proti Hanksvillu, majhnem mestecu severno od Monument Valleya, do katerega sva po TomTomu potrebovali še približno tri ure vožnje. A tudi tokrat brez svojevrstne avanture ni šlo. Kmalu po odhodu je »najina« cesta namreč zavila na ogromno skalo, začel se je makadam in mogočne serpentine proti vrhu te tektonske stopnice. Že kar precej milj nisva srečali žive duše on priznati moram, da sem bila na trenutke kar malce skeptična, da bova dejansko kam prišli. Vozili sva se po strmi cesti in se smehali najini dogodivščini, ko sva naenkrat na serpentinah nad nama zagledali avtodom, ki se nama je bližal iz nasprotne smeri. Cesta je bila bolj za terence, najbrž jih je navigacija malce speljala na napačno pot. Ko smo se srečali, smo se nasmejani pozdravili, saj najbrž tudi oni že kar nekaj časa niso srečali nikogar. Sovoznica iz avtodoma naju je namreč prav slikala, ko smo se srečali. Podobna zgodba pa je naslednjih 60 milj čakala tudi naju, saj nisva naleteli na nikogar, le rdeča pokrajina je švigala mimo naju. Pot sva nadaljevali mimo Fry Canyona in Glen Canyona, se vmes tudi večkrat ustavili in slikali žareče skale, ki so se kopale v zahajajočem soncu.

Kljub temu, da so dnevi tam dolgi, naju je trda tema ulovila kakšnih 15 minut pred Hanksvillom. Prav zastrašujoče je bilo, ko se na prostranih ravninah ni videlo ničesar, le nekaj sto metrov ceste pred seboj. Nikjer nobenih luči, ki ni nakazovale, da je v tem delu Utaha sploh kakšno življenje. Micka na TomTomu je rekla, da bova čez 200 metrov prispeli na cilj, pred nama pa nič, zato me je začelo že dobro skrbeti. Ko pa sva zapeljali okrog ogromne skale, se je na dnu doline odprl pogled na nekaj lučk in oddahnila sem si. Prispeli sva v super hotel, kjer je receptorka ob desetih zvečer čakala samo še na naju, in ki z razliko od hudih lasvegaških hotelov premore celo hi-speed wireless. Odlično!

West USA, tretjič

2011-12-11T20:44:00.000+01:00

Ura je zvonila že ob 5:45 in v kopalnici sem si zobe umivala še napol miže. Pospravili sva sobo in se odpravili na recepcijo. Zanimivo, da je bilo v kazinoju ob šestih zjutraj še vedno veiliko gostov, ki so igrali na svojo srečo. Dejansko so vsi kazinoji narejeni tako, da v njih ni oken in človek z lahkoto pozabi na čas. Noro. S taksijem sva se odpeljali do letališča, kjer sva prevzeli najin avto. Ali kasneje ljubkovalno imenovano kravetino. Fant za pultom nama je na hitro prodal še neko dodatno zavarovanje, ne preveč prijazna tetka v garažni hiši pa naju je odpeljala do najine mrcine. No, moram priznati, da je tale Fordič na spletni strani izgledal manjši… to, da ge za avtomatika, ne gre posebej poudarjati. Preden sva ugotovili, kje se ga odklene, kako si voznik nastavi sedež in kje ima ta stvor ročno zavoro, je preteklo kar nekaj časa in na trenutke sem se sama sebi zdela popolna budala. A uspelo nama je in nekaj minut čez 7.uro zjutraj sva se s pomočjo navigacije TomTom (hvala, Bojan!) že peljali Hoover Damu naproti. Čakal naju je dolg dan, v planu sva imeli prevoziti kar 420 milj dolgo pot do najinega cilja v Pageu v Arizoni. Čez dobrih 45 minut sva se že osamljeni zapeljali čez slavni jez in naredili prve jutranje posnetke na najinem road tripu po nacionalnih parkih. Ko sva se vračali nazaj, so nasproti vozile že dolge kolone vozil in prav srečo sva imeli, da sva bili tam pred vsemi trumami turistov.

Pa ne, da bi bilo tam tako zanimivo, sva pa prestopili mejo in se znašli v Arizoni. Čakala naju je dolga pot do Grand Canyona, ki je bila na trenutke z avtomobilom z tempomatom pravi dolgčas. Pokrajina se je v Arizoni popolnoma spremenila – iz puščave sva prešli do pokrajine neštetih grmičkov, kasneje ob poti neskončnih iglastih gozdov in na koncu še ogromnih rdečih skal, ki so se dvigale visoko čez prostrane ravnine. Arizona te res prevzame. Še na začetku najine poti sva se ustavili na eni čisto pravi wild wild west okrepčevalnici ob cesti, ki je še najbolj spominjala na stare western filme.

Kmalu po dvanajsti uri sva končno ugledali Grand Canyon National Park. Ko sva prispeli tja, sva najprej imeli težave z iskanjem parkirnega mesta, nato pa sva se otovorjeni z vodo in fotoaparatom (in seveda namazani s sončno kremo), podali proti Visitor's Centru. Ta naju je še kar razočaral, saj ni ponujal prav nobenih informacij, pa še napol v gradbišču je bil. Sva si pa šli ogledat filmček o Grand Canyonu, za katerega sva bili takoj enotni, da je narejen čisto ameriško – napihnjeno in dramatično. Moram pa priznati, da jim to pot odpustim, saj je pogled na to čudo narave dejansko dramatičen. Ko sva se po potki spustili do ograje, od koder je tako kot midve slikalo kanjon še stotine ljudi, me je obšla kurja polt. Dejansko ni besed, s katerimi bi človek lahko opisal to delo narave, ki se razteza v nepredstavljivem merilu daleč na obzorje.

Čeprav nisem bila preveč navdušena nad vsemi arogantnimi Azijci, sem morala priznati, da me kanjon ni pustil ravnodušne. Obvezen fotosession in ubrali sva pot iz South Rima proti Desert Villageu. Vmes sva se ustavili še ob poti na robu kanjona, kjer ni bilo žive duše in sva dejansko lahko v miru uživali v prekrasnem razgledu. Usedli sva se na previsno polico in molče zrli v prostranstvo. Tistih 10 minut je bilo samo najinih, brez zaščitnih ograj, trum Azijcev in s fantastičnim pogledom samo za najine očke. Neprecenljivo.

Ko sva prispeli v Desert Village, sva kmalu ugotovili, da je tam spet na stotine turistov, zato sva se po hitrem postopku odpravili proti Cameronu, od koder sva potem do Pagea potrebovali le še okrog 100 kilometrov. V Cameronu sva šle tankat najino mrcino, zanimivo pa nobena ni imela pojma o cenah goriva, galonih, miljah in podobno. Na prepaid postaji sva plačali 55$, kolikor sva izračunali, da bi moral stati rezervoar bencina. No, zaskočka se je ustavila že pri 45$ in z muko sva pri prodajalki potem izprosili, naj nama vrne tistih ubogih 10$. Glede na to, da je Cameron na zemljevidu izgledal kar veliko mesto, sva bili prepričani, da bo kje tudi kakšna restavracija, a nama pri mestu z desetimi hišami in dvema bencinskima črpalkama ni preveč dobro kazalo.

Kak kilometer nižje proti Pageu pa sva naleteli na neko indijansko »sort-of« restavracijo, kjer sva lahko pomirili Frutabeli, ki sta se v najinih želodcih že nekaj ur prerekali, da bi potrebovali družbo. Siti sva se nato odpravili naprej proti Pageu. Tja sva prispeli še kar pozno, a kjer je bilo sonce še na nebu, sva se odpravili še par milj naprej do obale čudovitega Lake Powella, ki se je s svojimi znamenitimi fjordi sramežljivo nastavljal soncu.

Jap, tale reka Colorado je bila pa od sile. Čeprav je Lake Powell človeško delo, se razteza na nepredstavljivih 300 kilometrih v dolžino in zajema več kot 100 glavnih rokavov. Relief pa za dol padit! Pihal je topel veter, ko sva se vozili proti motelu in prav razmišljala sem o vseh lepotah, ki so se naju danes dotaknile. Čudovit dan je bil za nama. Po skoku v bazen je sledilo pakiranje, kmalu zatem pa tudi spanje. Čutila sem, da naju bo naslednji dan spet čakal en krasen dan.

West USA, drugič

2011-12-01T18:16:00.000+01:00

Zjutraj sva se že zgodaj odpravili pečt palačinke v kuhinjo. Čakal naju je namreč premik v Las Vegas. Otovorjeni kot dve muli sva odkravsali do avtobusne postaje, ki sva jo locirali že prejšnji večer. Najprej smo se zapeljali do glavne postaje, od tam naprej pa naju je čakala dolga pot v Nevado. Z nekaj krajšimi postanki so nam čas krajšali tudi nekateri potniki, ki so tekom poti »nažagali« dovolj za celo zimo, pa tudi avtobus se je vmes na enem klancu sredi puščave pregrel, tako da smo se v vse nadaljne klance morali voziti brez klime. V žgočem dopoldanskem soncu sredi puščave v pregreti pločevini gotovo ni najbolj prijeten občutek – ampak, saj smo na dopustu! Zjutraj je napovedovalka vremena na lokalni televiziji govorila o temperaturah v Dolini smrti, ki naj bi presegla 47 stopinj Celzija. No, prav veliko manj stopinj v tistem avtobusu prav gotovo ni bilo. Ko smo se vozili po štiripasovni avtocesti, si nisem mogla kaj, da ne bi opazovala avtomobilov na nasprotni strani. Izredno veliko Mustangov in Dodgeov, kot da bi jih prodajali po 1000 dolarjev. Sami novi avtomobili, od tega pa še nadaljna večina terencev in pick-upov. Vse lepo in prav, ampak kaj za vraga ima Američan v državi, kjer se nadmorska višina skoraj povečini ne dvigne nad 200 metrov nad morjem, rabit terenca?! Avtomobilov na cesti pa na tisoče in minila ni niti ena minuta, ne da bi videli vsaj enega Mustang Shelbyja. Pa kaj so nori ti Američani??? O sem bolj razmišljala o silnem prometu na cesti, ki povezuje Los Angeles in Las Vegas, sem ugotovila, da mora večina teh avtomobilov pravzaprav iti v Las Vegas, saj na širšem delu Nevade tu pravzaprav ni ničesar. Začela sem biti že zelo radovedna, kako Las Vegas sploh izgleda…

Po približno šestih urah vožnje smo končno prispeli v razbeljeni Las Vegas. Luksuzni hoteli so se dvigovali v višave, medtem ko smo se po obvoznici peljali mimo slavnega Stripa. Noro. A to ni bilo še nič v primerjavi s tistim, kar naju je še čakalo. A o tem kasneje. Prijazna uslužbenka na avtobusni postaji naju je napotila do najbližje postaje mestnega avtobusa, tam izvedeli podatke o »najini« liniji in otovorjeni odpešačili do zbirnega mesta. Za nama je pritekel temnopolti uslužbenec tamkajšnjega terminala in naju pravilno usmeril, hkrati pa še poskrbel, da nisva plačali polne cene vozovnice, ker sva se peljali samo v eno smer. Očitno sva res izgledali tako simpatično izgubljeni s temi najinimi nahrbtniki… Spravili sva se torej na prvi avtobus in se odpeljali na čisto drugi konec Las Vegasa v najin hotel Excalibur. Ko smo se vozili po Stripu, sva odprtih ust strmeli v mogočne hotele in kazinoje, prepredene z živopisanimi napisi in big screeni. Mimo naju so se vozile dolge limuzine, ljudje so polni nakupovalnih vreč hiteli po pločnikih in nad nama so krožili helikopterji. Welcome to Las Vegas, baby!

Avtobus se je ustavil tik ob najinem hotelu in presenečeni sva po dolgem času recepcije ugotovili, da je tista dolga vrsta ljudi pred pultom pravzaprav tista vrsta za check-in. Groza. Tu se menjajo ljudje hitreje kot po tekočem traku… Pravo mravljišče. Končno sva dobili svojo sobo z big screen TV-jem in pogledom na New York New York, MGM ter Planet Hollywood. Najprej sva si na polici pred oknom privoščili večerjo s Tejino domačo klobaso, nato pa sva se po obveznem postanku v kopalnici odpravili ven. Stemnilo se je in Las Vegas je zažarel v vsem svojem sijaju. Kar malce nelagodno sem se počutila, ker se nisem popolnoma nič znašla v vsej množici ljudi na ulici. Zanimivo, kako trume ljudi hodijo skozi hotele, ki so prava paša za oči in prav tekmujejo, kateri izmed njih bo požel večje navdušenje. Vsak hotel ima svoj splet ogromnih hodnikov, ki so na voljo vsem obiskovalcem. So polni raznih trgovin in restavracij, barov in kazinojev. Po drugi strani pa je za gosta izredno težno najti recepcijo, ker je navadno nekje bolj dislocirana. V ospredju so ponavadi stvari, ki privabljajo obiskovalce, v ozadju pa so visoke stavbe, v katerih so sobe. Nepregledna množica ljudi se tako vsak večer vije po celtni dolžini Stripa, ponekod tudi kar skozi hotele. V MGM-mu lahko na primer opazujete divje mačke, pred Bellagiom zvečer na vsakih 15 minut zbrane zabava gigantski vodomet (ki, mimogrede, vodo iz šob potiska po glasbi), v Venetianu se z gondolo lahko zapeljete po beneškem Grand Canalu in v hodnikih Flaminga kupite praktično vse, kar vam srce poželi. Noro mesto, tale Las Vegas. Vsake toliko časa se iz kakšne izmed igralnic zasliši bučno veselje, sicer pa glasba doni vzdolž Stripa in preglasi pogovore ljudi. Megalomansko, noro, odštekano, navdušujoče in presenetljivo – to je Las Vegas. V pičlih 15 minutah is lahko v gondoli v Benetkah, ne Eifflovem stolpu v Parizu, na Kipu svobode v New Yorku ali pa pred piramido v Kairu. Ja, Las Vegas je svet v malem.

Prihodnji dan je bil namenjen reklaksiranju po napornih dneh, ki so bili za nama, čeprav sva zvečer spet prišli popolnoma izmučeni nazaj v hotel. Kmalu po zajtrku na najini okenski polici (ki je, mimogrede, imela čudovit razgled na bližnje hotele), sva se odpravili do Downtowna v outlet center, ker je dan prej Teja tam videla Nike trgovino in si je želela kupit copate za tečt. Najprej smo kot mone čakali na avtobus, nato pa sva na drugi postaji naleteli še na ostarelo Poljakinjo, ki je rada zelo glasno izražala svoje anti-ameriško mnenje. No, dan se res ni začel najbolj vzpodbudno. Ko sva po več kot uri prišli do outleta, je bila ura že skoraj 12. Ni lepšega, kot sprehajanje po žgočem soncu pri 40 stopnjah Celzija (v senci!). A trgovine so bile klimatizirane in Teja je končno dobila, kar je iskala. No, pa tudi veliko drugega. Po prihodu nazaj v hotel je napočil najlepši del dneva – pozno popoldansko namakanje v hotelskem bazenu, katerega temperatura sicer ni bila ravno namenjena osvežitvi, a vseeno. Poležavali sva na soncu in vzdihovali, da nama gre pa res zelo slabo, če sva v Vegasu… Zvečer sva se odpravili nazaj v Downtown na Fremont Street, kjer stoji kar nekaj hotelov in kazinojev, glavna atrakcija pa je ogromen obok nad celotno ulico. Dolg je gotovo vsaj 200 metrov, prepreden pa je z LED lučkami in zvečer se tam vsako uro odvija pravi šov, imenovan Fremont Street Experiance. Ta teden je bil v znamenju 80-ih in tematika je bila temu primerna – The Doors. Domiselno in zanimivo, prav gotovo nekaj, kar privablja turiste iz Stripa v mestno središče.

Nazaj grede sva se ustavili še v gift shopu in si na Stripu šli pogledat še hotela Mandalay Bay in Luxor. Dober del poti sva opravili z vlakcem, nato pa se peš odpravili nazaj. Ne glede na to, da sva morali zgodaj spat zaradi zgodnjega štarta naslednje jutro, je bila ura vseeno krepko čez 23, ko sva se ulegli v posteljo. Z mislimi na lene levinje, ki sva jih videli tisto popoldne v MGM-u, sem zaspala.

West USA, prvič

2011-12-01T17:25:00.000+01:00

Iz sobote na nedeljo sem spala bolj malo, saj smo že ob pol treh odrinili proti Benetkam. Barbara je pripravila zajtrk, tako da smo se še malo okrepčali, preden sva poleteli proti Frankfurtu. Dež je padal 100 na uro in prav vesela sem bila, da bova odšli, ker naju je na drugem koncu sveta čakalo lepše vreme. V Frankfurtu sva presedli na doooooolg let za Philadelphio, ki je poleg testiranja vzdržljivosti testiral tudi živce glede joka majhnih otrok. Da ne govorim o več kot polurni zamudi, ki smo jo imeli zaradi turbulence. Skratka – pestro.

A če bi vedela prej, bi vedela tudi to, da se je v Philadelphiji prava pestrost za tisti dan šele začela. Tam sva imeli med leti namreč le dobri dve uri časa, ki jih je dodatno skrajšala še naša polurna zamuda. Na carini pa doooooolga kolona za obiskovalce, ki se ni premaknila nikamor. Groza. Minute so minevale, mi pa se nismo premaknili niti za par metrov. Po glavi so mi že rojile temne misli, da letala za Los Angeles ne bova ujeli. Končno so odprli še nekaj dodatnih okenc, kar nama je sicer dalo malce upanja, a ga takoj nato tudi odvzelo, saj so si cariniki za vsakega vzeli kar dolgo časa. Gospode pred nama sva prosili, če naju spustijo predse in pridobile na kakšnih dvajsetih minutah. Carinik pa, tako kot je v ZDA v navadi, spraševal vse mogoče stvari in naju ni hotel takoj izpustiti naprej. Ko sva se končno prebili skozi in dobili tako želen štempelj v potni list, je moja ura kazala natanko 30 minut do časa vzleta najinega letala. Odvihrali sva mimo baggage claim avle, ko naju je prijazno ogovoril eden izmed uslužbencev letališča, češ, ali sva prišli brez prtljage. Rečeva, da ne, vendar da imava connected flight in se nama mudi naprej. Že mogoče, pravi prijazen gospod, ampak v Philadelphiji morajo vsi prtljago ponovno čekirati. Pogledam Tejo in ji rečem: »Zdaj sva pa opleli…« Gospod nama je pokazal, na katerem tekočem traku najdeva prtljago iz Frankfurta, med najinim dirjanjem pa si je z zanimanjem ogledoval mojo karto za Los Angeles in tudi sam ugotovil, da bo šlo zelo na tesno. No pravzaprav je ugotovil, da bo nemogoče, zato je z nama odbrzel mimo carinikov, jim v roke potisnil najine obrazce in naju dobesedno odvlekel do naslednje vrste za ponovni check-in prtljage. Tam nama je vzel prtljao in mimo vrste stopil do prijatelja, ki je nahrbtnike sprejel takoj in mu v smehu pripomnil nekaj v smislu, naj se mu ne mudi preveč. Nato naju je skozi vrata za zaposlene odvlekel iz terminala v garažno hišo in od tam naprej skozi nek drug vhod nazaj na drug konec terminala. Ko smo na koncu hodnika zagledali rentgen, nama je dal še poslednje napotke in pomahal v slovo. Stekle sva do rentgena in ugotovili, da naju je prijazni gospod na terminal spravil z druge strani, kjer praktično ni nikogar. Na vhodu skozi terminal pa so ljudje čakali v neskončnih vrstah. Po opravljenih formalnostih sva zopet pospešili korak do terminala A8, kakor nama je pisalo na kartah. Tam pa naju je čakalo novo presenečenje, nad vrati je namreč pisalo »Bruselj«. Morala padla v delčku sekunde na totalno ničlo – bog ne daj, da je najin let na drugem terminalu… Imeli sva sicer še 10 minut, a se nikakor ne bi izšlo. S strahom sva stopili do ekrana, kjer sva našli let za Los Angeles… na izhodu A11!!! Kakšna sreča! Prej se nama je tako mudilo, da nisva niti preverile, če se vrata na kartah sploh ujemajo z dejanskimi. Prisopihali sva do vrat A11 ravno v trenutku, ko smo se začeli vkrcavati na letalo, vmes pa si nisem mogla kaj, da ne bi razmišljala o tem, kakšno srečo sva pravzaprav imeli, da sva naleteli na tistega gospoda. Upam, da se tega zaveda.

Ko sem se usedla na sedež, mi je adrenalin popustil in naslednjih 6 ur sem spala kot ubita. Čeprav sem se zaradi časovne razlike trudila, da ne bi preveč spala, mi to seveda ni uspelo. Teja s tem ni imela težav, saj je njena soseda šla vmes vsaj 15x na WC. Po pristanku so se najine misli o prtljagi razširile tudi na glas, a ko sta najina nahrbtnika na tekoči trak prišla prva, se nama je odvalil kamen od srca. Poiskali sva kombi, s katerim sva se nato zapeljali do najinega hostla. Šele po poti sva ugotovili, kako je to mesto ogromno, saj smo se vozili skoraj eno uro. Ko sem se ulegla na posteljo, sem si na glas oddahnila. What a day it was!

Kljub bojazni, da me bo časovna razlika preveč zdelala, sem z lahkoto zaspala in se naslednje jutro zbudila šele ob pol osmih. Super. Še kako uro sem poležavala, potem pa sva se odpravili na zajtrk, kjer sva si spekli palačinke in se nato peš odpravili do Hollywood Blvd., ki je bil od hostla oddaljen le kakih 100 metrov. Poiskali sva Hop on-hop off drubledecker in se iz centra odpeljali v Santa Monico. Kar pa v Los Angelesu še zdaleč ne gre hitro, saj smo skozi Beverly Hills in West Hollywood večkrat naleteli na dolge kolone vozil. Vmesni postanki so narejeni bolj umetno, saj sam Los Angeles praktično nima ničesar za pokazat. V Santa Monici sva se sprehodili po slavnem pomolu, nato pa sva na obali namakali noge v Pacifik. Na peščeni plaži je bilo kar nekaj obiskovalec, na vsakih nekaj sto metrih pa tudi hiške obalne straže. Tam sva nato tudi krstili najino McDonald's turnejo po ZDA in se nato polnih želodcev odpravili nazaj proti Hollywoodu.

Med potjo sem premišljevala, da sva dejansko videli vse, razen znanega napisa Hollywood in Kodak Theatra. V Lonely Planetu sva preverili in po podatkih bi moral biti Kodak Theatre prav tam, kjer sva zjutraj stopili na avtobus. Ni možno, gotovo bi ga videli, saj ni majhen. No, na koncu se je izkazalo, da res ni majhen (pa še vpadljivo rumene barve je), a naju je zjutraj tam ravno zmotil en zamorček, ko nama je hotel prodati svoj najnovejši CD. Med potjo nazaj sva prvič zagledali tudi napis Hollywood, še bolje pa sva ga nato videli iz balkona enega izmed trgovinskih centrov na Hollywood Blvd.

Ko sva prispeli nazaj v hostel, sva na Bojanovem jabolčku (hvala, Bojan!) pregledali urnike avtobusov za Las Vegas, vmes spoznali simpatičnega Srba, ki je bil na poti okrog sveta, pa arhitekta iz Avstralije in Norvežana, ki je izgledal kot Daniel Craig iz James Bonda. Ker nama je Greyhound povzročal nemalo težav in ko sva izvedeli, da je ena izmed večjih postaj le nekaj ulic stran, sva se odpravili na večerni sprehod in na postaji izvedeli dejanske ure odhodov avtobusov. Vmes so se Teji sredi ceste razpadle japonke, v hostlu pa sva kasneje ugotavljale, da naju je sonce kljub vsemu vendarle opeklo. Dan je bil krasen, so pa popotniške sile poskrbele, da sva vsak dan prejele kak »cukerček« na poti, da sva se z njim spopadali… Hmmm… See you in Las Vegas!

Argentina, petič

2010-10-13T17:56:00.000+02:00

Budilka nas je spet zbudila ob rani uri in hočeš-nočeš smo morali spakirati. Preveč pa se nismo smeli obirati, saj letala nismo smeli zamuditi. Iz mrzle Ushuaie smo se ta dan odpravili proti severu, v Buenos Aires. Po nekajurnem letu smo ujeli avtobus in se z njim odpeljali do avtobusne postaje. Temperaturna razlika je vse kar precej šokirala, saj smo iz desetih stopinj prileteli v vlažnih 35. Naša naslednja postojanka so bili slapovi Iguasu, do katerih smo se peljali s super modernimi potovalnimi avtobusi. Vsak je imel ogromno prostora, da je sedež lahko čisto polegel, prav tako so na avtobusu stregli obroke in preddvajali filme. Kot na letalu.

Iz Buenos Airesa smo krenili severno na 1300 kilometrov dolgo pot proti tromeji Argenitna – Brazilija – Paragvaj. Po nočni vožnji smo v Puerto Iguasu prispeli zgodaj dopoldne. Ko smo stopili iz avtobusa, nas je preplavila vročina in vlaga, vsi smo komaj čakali, da se stuširamo in preoblečemo. Po hitri menjavi hostla (ker so bile razmere v prvem RES katastrofalne, sploh pa za tak denar) smo šli v rezervat s tamkajšnjimi živalmi, ker smo preživeli popoldne. Videli smo aro, tukana, zeleno papigo, opice vseh vrst, nekaj orličev in strupenih pajkov. Katarina si je skrbno kljukala vsako živalco posebej v njeni knjigi in ni mogla skriti navdušenja nad njimi, ostali pa tudi nismo preveč zaostajali. Vodil nas je prijazni vodič, ki je med vrsticami povedal še marsikaj zanimivega o posameznih vrstah.

Zvečer smo poslušali vremensko napoved za naslednji dan, ko bi morali oditi na izlet do slapov Iguasu. Napoved ni bila ravno navdušujoča, čeprav se baje tu vreme spreminja ravno tako hitro kot v Patagoniji. Ustali smo še v mraku in pred hotelčkom čakali na kombi, da nas bo zapeljal do narodnega parka. Nebo je bilo jasno in med oranžno vijoličastimi odtenki so se še iskrile najbolj močne zvezde. Samo, da ne bo dežja!
Po kratki vožnji smo prispeli do vstopa v park, kjer smo že srečali prve obiskovalce. S prvim terencem smo oddrveli po džungli in poslušali glasove opic in ptic v goščavi. Prispeli smo do reke, kjer nas je čakal gliser.

Vse svoje stvari, vključno z obleko, smo spravili v vodoodporne vreče in se zgolj v kopalkah odpravili na pot po reki, ki ločuje Argentino od Brazililje. Po nekajminutni vožnji smo ugledali prve slapove, ki so se mogočno kopali v dopoldanskem soncu. Še dobro, da je pred dnevi močno deževalo, saj v sušnih dobah slapovi tudi skoraj izginejo. Z gliserjem smo se zapeljali prav pod slap in takoj mi je postalo jasno, zakaj smo vse stvari morali dati v vreče. Bili smo namreč popolnoma premočeni, a hrati navdušeni nad adrenalinsko vožnjo čez valove.

Nato smo se peš odpravili raziskovat argentinski del slapov, sproti pa še skočili v osvežujočo vodo pod slapovi. Najprej smo si ogledali slapove iz malega otoka, nato pa smo šli še čez greben. Na poti smo se ustavili pri eni izmed informacijskih točk, kjer sem radodarno delila informacije, ampak samo v angleščini (so rekli, da ne upam!) in se na koncu odpravili še proti Hudičevemu slapu. Pot nam je malce prihranil tudi mini vlakec, ki je turiste vozil na skrajno točko slapov. Na poti nas je spremljalo nekaj želv in krokodilov, vsi pa smo na koncu komaj že čakali, da se pozno popoldne vrnemo nazaj. Park je namreč ogromen in če želiš videti vse, se dodobra nahodiš. In menda so slapovi tako močni, da zaradi njih nastajajo oblaki in dež nad okolico.

Zjutraj nas je ponovno čakalo zgodnje ustajanje in vožnja do letališča, od koder smo poleteli nazaj proti Buenos Airesu. Tam so nas čakali temni oblaki in nevihta, kar ne šteje prav za kakšno posebno dobrodošlico. S taksiji smo se zapeljali do našega hostla in z veseljem ugotovili, da gre za povsem nov, modern hostel. Ker Buenos Aires velja za pravi “meltin-pot” Argentine, kjer domujejo priseljenci s prav vsega sveta, je prav tako raznolika tudi njihova kuhinja. V hrani se še največ čuti italijanski pridih, ki smo ga za časa našega potepanja po Buenos Airesu s pridom izkoriščali v bližnji restavraciji. Ne gre pozabiti na slavni argentinski zrezek, ki pa, resnici na ljubo, name ni napravil kakšnega posebnega vtisa. Napol surovo meso, iz katerega še curklja kri in ti škripa med zobmi – ne, hvala.

Sonček nas je prebudil v nov dan, natančneje v predzadnji dan našega potovanja, ki nam je pognal novih moči v telo. Odpravili smo se po mestu in si ogledali eno izmed bolj znanih cerkva, ogromni obelisk sredi najširše ulice na svetu in se zapeljali tudi s podzemno železnico. A pozor, podzemna železnica je v Buenos Airesu pravo leglo žeparjev in tatov, kar smo občutili tudi na lastni koži, ko je enemu izmed nas iz žepa čudežno izginilo 200 dolarjev.

Tudi drugi dan smo nadaljevali z ogledi in pričeli z La Ricoletto, pokopališčem slavnih. Tam smo obiskali grobnico slavne Evite Peron in se čudili nad izjemnim bogastvom, ki ga nekateri vlagajo v grobove. V bližini smo se izgubili med stojnicami lokalnega sejma in se nato odpravili proti novemu delu največjega argentinskega mesta. Tam kar mrgoli visokih stolpnic in gradbišč, ob reki Rio de la Plata pa kar mrgoli finih restavracij in barov. Za zadnji večer v Južni Ameriki smo si privoščili ogled predstave tanga, ki nas je popolnoma navdušila, Toni pa je s plesalko zaplesal tudi nekaj korakov. Pa kje vedno Tonija najdejo!

Na dan odhoda smo se odpravili v slikoviti predel La Boca. Pravijo, da so hiše tu tako živopisane zato, ker so ljudje za barvanje porabili kar bravo, s katero so barvali svoje čolne. Spet drugi so mnenja, da je to zgolj marketinška poteza. Odločitev prepuščam vam, sama pa lahko rečem, da me (pre)velika množica ljudi in nesramno navite cene niso prepričali.

Raje sem se sprehodila po stadionu La Bonboniera in si poskušala predstavljati nabito polne tribune. Po kar dolgem iskanju sem na pločniku končno našla zvezdo Diega Armanda Maradone in se vrnila v stari del mesta. Po kosilu smo šli še na sladoled in moram priznati, da se je bilo kar težko odločiti med 42 (!) vrstami sladoleda. Kako to izgleda v Buenos Airesu, si lahko ogledate na spodnji sliki. Ura nas je priganjala in kmalu smo morali zapustiti mesto ter se odpraviti proti letališču.

Polni vtisov in z občutki neverjetne sreče, ki nam je bila na poti namenjena, smo se vkrcali na letalo in poleteli proti Evropi. Da pa ni bilo vse čisto po planih, so nam v Benetkah še izgubili prtljago, na katero smo nato čakali še nekaj ur. Ah, kaj pa je nekaj ur v primerjavi z večnostjo… večnostjo naših spominov na še eno nepozabno potovanje.

Argentina, četrtič

2010-10-13T16:58:00.001+02:00

Naslednji dan smo se odpravili proti najjužneje ležečemu mestu na svetu, Ushuaii. Čakala nas je dolga vožnja z avtobusom, ki je z vsemi postanki vred trajala več kot 12 ur. Spet smo morali izpolnjevat vize in dokumente za prestop meje in na obali Magelanovega preliva kar nekaj časa čakali na trajekt. Še dobro, da je bilo lepo vreme in smo si ob zeleno-modrem morju lahko še malo napolnili baterije. Trajekt se je naposled le prikazal in po nekajminutnem postanku smo že pluli čez Magelanov preliv. Veter je močno pihal, prav tako so nas malce premetavali visoki valovi. Če nisi bil ekstremno žejen, je bilo bolje, da si s pitjem počakal do pristanka.

Na drugi strani smo prestopili mejo in bili spet deležni temeljitega pregleda, čeprav prtljage tokrat niso posebej pregledovali. Cesta se je vila preko nižav, čez prelaze in strme doline. Ko je sonce že zahajalo, smo uzrli prve hiše predmestja Ushuaie in si oddahnili. Na avtobusni postaji smo najeli taksi, ki nas je odpeljal do sob. Seveda bi bilo prelepo, če bi se teklo gladko – gospodarica je naše sobe že oddala drugim, ker naše rezervacije ni resno jemala, uredila pa, da smo nekaj noči preživeli v sobah njenega sina. Sicer je imel precej dražjo nastanitev, vendar nam zaradi lastne napake niso zaračunali več, kot bi plačali prej. Le do centra mesta nismo več mogli hoditi peš, saj smo še s taksiji rabili kar precej časa, da smo prišli do pristanišča. Po zasluženem počitku smo se zjutraj zbudili v prelepo sončno jutro, ki je kar klicalo po potepu po simpatičnem in zelo unikatnem mestu. Ushuaia ali Fin del Mondo (konec sveta) je središče argentinske province Tierra del Fuego ali po naše Ognjene zemlje. Tam živi nekaj manj kot 70.000 prebivalcev, za katere, roko na srce, nimam pojma, kje živijo, saj mesto ni prav veliko, prav tako pa ne premore večstanovanjskih hiš ali blokov. Vseskozi so se v Ushuaio priseljevali ljudje iz Evrope, predvsem zaradi težav, ki so jih imeli s tukajšnjim režimom.

Sprehajali smo se po edini glavni cesti po mestu, v pristanišču opazovali ogromne križarke, ki so se vračale ali pa odhajale na Antarktiko, si šli ogledat muzej staroselcev in znani zapor. Zelo me je presenetila tipična arhitektura, ki me morda spominja na skandinavsko – nizke hišice vseh barv in oblik, ozke ulice in veliko trgovin z izdelki, značilnimi za to območje. Po celem mestu se pravzaprav občuti povezanost z zaporom, ki so ga ustanovili leta 1902. Ker je bila njegova lega “na koncu sveta” tako odročna, prestopniki praktično niso imeli kam pobegniti, zato v zaproru tudi niso imeli preveč okrepljenega varnostnega sistema. Zaporniki so v okoliških gozdovih sekali drevesa in zgradili železniško progo, ki, mimogrede, deluje še danes. Leta 1947 je bil zapor odpravljen in tako postal oporišče za ekspedicije na Antarktiko. Danes je večina zapora preurejena v muzej in tako lahko obiskovalec od blizu spozna, kakšni ljudje so tu prebivali in kakšne so bile njihove zgodbe. Nekateri zaporniki so imeli kar bogate dosjeje. Ob povratku v mesto smo bili pred marino še priča narodnim plesom, ki so jih prikazali mladi domači plesalci, nato pa smo polni pričakovanj odšli spat, saj nas je naslednji dan čakala vožnja z ladjico po kanalu Beagle.

In res, dopoldne smo se že sprehajali proti marini in ugibali, katera ladja bo peljala nas. Ko smo se ukrcali in gledali čez palubo, smo kakih 50 metrov stran zagledali jadrnico s slovensko zastavo. Pa kaj presenečenj na tem potovanju še ne bo konec? Začeli smo vpiti po slovensko, mahati in kričati, naposled pa se je izpod palube končno prikazala kosmata glava s sončnimi očali. Nekako smo se sporazumeli, da ga pridemo obiskat, ko se vrnemo iz izleta. Da ni panike, je rekel, ker mora tako še popravit svojo jadrnico. V redu, pa smo izpluli iz marine.

Kmalu smo lahko za seboj ugledali celotno Ushuaio, ki se je kopala v dopoldanskem soncu. Na palubi je bil kar mraz, vendar za noben denar nisem hotela izpustiti pogleda na otok morskih levov, katerega smo prvega zaobšli. Kmalu se je na obzorju pokazal znameniti rdeče-beli svetilnik, ki slovi za svetilnik, ki leži najbolj južno. To seveda ni res, ker svetilnik na polotoku Horn leži še nekaj kilometrov južneje, ni pa tako znan.

Po daljši vožnji smo se ustavili pri otoku pingvinov, menda tistih “navadnih”, med njimi pa smo ugledali tudi enega kraljevskega, ki se je očitno izgubil na poti na Antarktiko. Pinvini so nas kar nekaj časa zabavali s svojo nerodnostjo in norčijami, nato pa smo odpluli naprej in se ustavili pri eni kmetiji. Od tam smo se nazaj vrnili z avtobusom, vmes pa še občudovali poplavljen gozd, za katerega so krivi – bobri!

Ko smo se vrnili v Ushuaio, smo se odpravili v marino, kjer bi se dobili z Borisom. Noter nas niso spustili, eden izmed varnostnikov pa je bil tako prijazen, da je odšel do Borisove jadnice in ga poklical. Preživeli smo zanimiv večer v eni izmed gostilnic, kjer nam je Boris pripovedoval svoje prigode iz tedaj skoraj dvoletnega jadranja okrog sveta. V Ushuaio je prišel zgolj zato, ker se mu je pokvarila radijska postaja. Nekako jo je usposobil in klical na pomoč, saj mu je neurje poškodovalo jadrnico. Nekako se je pripeljal do kanala Beagle, iskat so ga prišli Čilenci, ker je bil na njihovi strani. Ni preteklo nekaj ur, ko so se odzvali Argentinci in ga prišli iskart, rekoč, da je bil na njihovi strani. Spori med obema državama so v kanalu Beagle menda kar pogosti. Tu so mu ponudili tudi tehnično pomoč in v dveh dneh naj bi nadaljeval svojo pot. Pripovedoval je osupljive zgodbe svojih srečanj s živalmi, od galebov do kitov. Boril se je z brezveterjem in ogromnimi valovi. Ker je bil utrujen, smo se dogovorili, da se naslednji dan spet srečamo.

Prebudili smo se v petnajsti dan na potovanju. Ogledat smo si šli še Ushuaiski muzej, se šli slikat k tabli “Ushuaia – Fin del Mondo” in še malce sprehajat po trgovinah. Ob dogovorjeni uri smo spet pridšli do marine, kjer smo počakali Borisa. Ko je prišel, pa nismo bili edini, ki smo ga prišli pozdravit. Prišel je tudi Ivan, menda mora imeti možakar že krepko čez 80 let, ki v Ushuaii živi že od svojega dvajsetega leta in si je tu ustvaril novo življenje. Za Borisa je slišal pri poročilih, ko so poročali o slovenskem brodolomcu in njihovi pomoči. Sklenil je, da ga pride pozdravit, seveda pa se mu niti sanjalo ni, da bo namesto enega našel kar sedem Slovencev. Vse nas je povabil na kavo v eno izmed bolj eltinih kavarn ob pristanišču in skupaj smo klepetali kar nekaj ur. Bil je vodovodar in posel mu je v Ushuaii kar cvetel, saj, kot je sam povedal: “… ko si prišel do zadnje hiše, se je spet kaj pokvarilo v prvi in tako si imel dela vedno dovolj.” Seveda takrat Ushuaia še zdaleč ni bila tako veliko mesto, največji val je podeseteril število prebivalcev po letu 1970, saj je Ushuaia veljala za eno izmed finančnih oaz Argentine. Boris je povedal, da so mu jadrnico danes predčasno popravili in da so ga že napol odgnali iz marine. Po neverjetni sreči mu je nekako uspelo ostati in se od nas posloviti. Napisal nam je tudi pismo, v primeru, če se ne bi več videli, da bi nam ga izročili varnostniki v marini. Vsebine ganljivega pisma ne izdam, priznam pa, da sem o tem neverjetnem človeku v postelji razmišljala še dolgo, preden sem zaspala.

Argentina, tretjič

2010-10-13T11:37:00.006+02:00

Ujeli smo jutranji avtobus do Puerto Natalesa, majhnega mesta ob čilski obali Tihega oceana. Čakala nas je dolga in utrujajoča vožnja do meje Argentina-Čile, polna poledov na zdaj pusto puščavsko, zdaj travnatno pokrajino. Na meji je sledil poseben postopek, kjer sem se počutila kot največji kriminalec. V Čile je prepovedan vnos kakršne koli hrane živalskega izvora, imajo pa še tisoč dugih omejitev, tako da smo morali že pred prihodom na mejo izpolniti posebno vstopno vizo. Nato smo morali iztopiti iz avtobusa z vso svojo prtljago in oditi na carino. Tam so vsakega posebej pregledali, na avtobus pa spustili pse. Ker, tako kot navadno, ni bilo nobenih problemov, smo tam zapravili “le” dve uri našega dragocenega časa. Pozno popoldne smo prispeli k Bernarditi, kjer smo prenočili, nato pa se odpravili še malce raziskovat mesto.

Sprehajali smo se ob obali Tihega oceana in opazovali celo kolonijo kormoranov (katere vrste, bi pa Katarina bolje vedela, ko si je v svoji knjigici takoj obkljukala slikco), ki so se nastavljali zahajajočemu soncu na zapuščenem pomolu. Iznad morja so se dvigale mogočne gore z zasneženimi vrhovi in poovarjali smo se o tem, kam nas bo pot peljala naslednji dan. Ko smo prišli nazaj v sobe, smo morali ponovno prepakirati vse svoje stvari, saj smo stvari, ki jih na naslednjem trekingu nismo potrebovali, lahko pustili pri Bernarditi.

Zjutraj smo se po skromnem zajtrku natovorili na avtobus, ki nas je peljal proti nacionalnemu parku Torres del Paine. Naš namen je bil osvojiti “trekking W” in dan je napovedoval lepo in jasno vreme. Ob poti smo lahko opazovali mogočne kondorje v letu, oprezali za guanaki in falmingoti.

Pri vhodu v nacionalni park smo se presedli v drug, manjši avtobus, ki nas je zapeljal kampa. Po planih bi tisti dan morali potegniti do naslednjega kampa, od koder bi naslednji dan šli na razgledno točko. Vendar se je vreme v nekaj minutkah poslabšalo, megla je zakrivala pogled nad 20 metrov in začutili smo prve dežne kaplje. Ja, vremena se v Patagoniji res ne da napovedat. Tako smo se utaborili kar v omenjenem kampu, kjer nam je oskrbnik prijazno skuhal njihov slavni mate čaj (fuj in fej!) in se pogovarjal z nami. Naslenje jutro se je zjasnilo, ker pa smo bili za trekking W že en dan v zamudi, smo se odločili, da ga bomo okrnili. Dan je bil namenjen raziskovanju okolice in slikanjem divjih živali, o katerih je Katarina doma kasneje napisala članek. Megla in nizki oblaki se niso hoteli umakniti, da bi uzrli slavni Torres del Paine, pa čeprav smo v njegovo smer pogledovali cel dan.

Mali katamaran nas je zapeljal čez Lago Pehoe do naslednjega kampa Perugio Lago Pehoe. Ko smo postavili šotore, smo se šli drenjat v edino pokrito kuhinjo v kampu, ki je bila zaradi nizkih temperature zunaj zelo oblegana. Zjutraj smo se odpravili proti ledeniku Grey. Pot nas je naprej vodila navkreber po melišču do manjšega prelaza, od tam naprej pa po gozdni poti proti slemenu.

Na slemenu je pihalo tako močno, da vetru nisem bila kos in me je, kljub temu, da sem se upirala z vso močjo, odnašalo po svoje. Zaradi nevarnosti, da bi se komu kaj zgodilo, smo pot nadaljevali le do razgledne točke na ledenik Lago Grey, nato pa se obrnili in odšli počivat v zaveterje gozda. Noro.

Ko smo prispeli nazaj v kamp, smo na eni izmed hišk zagledali vremensko napoved (in to v sliki) za nekaj nadaljnih dni. No, napoved ni bila ravno navdušujoča, posebej zato, ker so oblaki zakrivali mogočnega orjaka nad našim kampom. Resnici na ljubo, sploh nisem vedela, kako Torres del Paine izgleda. Človek pride čez pol sveta in nato sploh ne vidi svojega cilja. Že res, da smo imeli na prejšnjem trekingu izjemno srečo, pa vendar se mi je zdelo, da bi jo lahko imeli tudi tu. Po drugi strani pa – kaj pa sem jaz, da mi bo vedno ugodeno? Ker napoved za naslednje dni ni bila ugodna, smo se skupaj odločili, da se z naslednjim katamaranom vrnemo proti Puerto Natalesu. Na pomol smo prispeli kar dosti pred napovedanim odhodom katamarana, tam pa nas je že čakalo presenečenje.

Skoraj vsi pohodniki iz kampa so namreč (tako kot mi) slišali za vremensko napoved in vsi so hoteli nazaj. Vrsta je bila tako dolga, da smo bili primorani počakati, da se je katamaran s prvimi vrnil nazaj in pobral še nas. So tile Čilenci zares prijazni, še nazaj so se vrnili… Ko smo čakali na pomolu, je Katarina ugotovila, da v Lago Pehoe stresajo modro galico, da je bolj privlačen za turiste. Šalo na stran, saj se je pred nami za par minut odprlo nebo in pokazalo s soncem v celoti obsijan slavni Torres. Pa naj še kdo reče, da nismo imeli sreče in to le kakšnih deset minut preden smo se vkrcali na katamaran.

Na drugi strani jezera nas je čakalo ponovno presenečenje. Avtobusarji namreč niso pričakovali takega navala ljudi in se niso kaj posebej na to pripravljali. Dva avtobusa navadno zadoščata za ljudi, ki se pripeljejo s katamaranom, niso pa pričakovali, da bo ljudi za dva katamarana. Ker smo prišli zadnji, smo najprej mislili, da bomo morali počakati do večera, vendar sta šoferja samozavestno polnila že tako nabasana avtobusa in se smejala, rekoč: dovolj je prostora, dovolj. Sama nisem bila preveč prepričana, ko sem skozi okna gledala pohdnike, ki so se v notranjosti stiskali kot sardine. Ko je tudi šofer ocenil, da več ljudi ne more spraviti v avtobus in zagledal še štiri prestrašene obraze (med katerimi sem bila tudi jaz), nas je povabil k sebi v šofersko kabino. Radio je navil na ves glas in odpravili smo se proti Puerto Natalesu.

Počutila sem se res priviligirano, saj smo spredaj imeli veliko prostora, zadaj pa so pohodniki ležali eden po drugemu. Opazovali smo guanake ob cesti in kondorje v letu visoko nad nami. Po večernem prihodu v Puerto Natales nas je čakalo ponovno presenečenje. Bernardita nas je narobe razumela in mislila, da pridemo šele naslednji dan, naše sobe pa oddala drugim. Tako smo po napornem dnevu zvečer iskali še prenočišče. Našli smo ga na robu mesteca, bili pa smo tudi prvi gosti in izkoristili toplo gostoljubje Čilencev.

Argentina, drugič

2010-10-12T14:09:00.006+02:00

Že navsezgodaj smo se skobacali iz toplih postelj in se še v polmraku odpravili do avtobusne postaje, kjer nas je že čakal avtobus za El Chalten. Jutranja meglica se ob poti ni in ni hotela dvigniti, prav tako smo med potjo nekje že videli razmočeno cesto in mokro travo. Tokrat nam pa vreme res ni naklonjeno! Po več kot petih urah vožnje in klepetanju o raznih filmskih uspešnicah smo v daljavi prvič uzrli oba “fotra” nacionalnega parka Los Glaciares – Cerro Torre in Fitz Roy.

Pogled nanju je bil veličasten, čeprav je njuna vrhova občasno zakrivala nizka oblačnost. Po uvodnem predavanju lokalnih šerifov in skrbnikov parka smo naleteli na nepredvidene težave v zvezi z lokalnimi vodniki, ki pa smo jih kmalu uspešno rešili. Medtem pa so se oblaki nad nami razpršili in že čez slabe pol ure se je nebo docela razjasnilo. Vremena v Patagoniji se pa resnično ne da napovedat!

Vzeli smo pot pod noge in šli kampu Poncienot naproti. Na poti smo srečali slavno rdečeglavo žolno, par sovic in občudovali robustno pokrajino okrog sebe. Narava v narodnem parku, ki ga vsako leto obiše 300.000 ljudi, je osupljiva: tu najdemo potke v zavetju visokih dreves, brezkončne planjave z malimi ledeniškimi jezerci in visoke skalnate previsne stene. Po nekajurni hoji smo prvič uzrli Fitz Roy od blizu, ki se je ponašal v vsej svoji veličini.

Bili smo na enem izmed razglednih točk in priznati moram, da me je pogled na mogočno goro oblil s strahospoštovanjem. Gora s staroselškim imenom Cerro Chalten je ime dobila po kapitanu slavne ladje Beagle, ki je na svojem krovu prevažala še bolj slavnega Darwina. Chalten v jeziku Tehuelchev pomeni “gora, ki kadi”, zakaj tako, pa si lahko pogledate na spodnji fotografiji.

Proti večeru smo prispeli v naš kamp in šli hitro spat. Noč je bila kratka, ker smo se še ponoči odpravili lovit znameniti sončni vzhod na naravno ploščad pod Fitz Royem. Bilo pa bi že preveč kičasto, če bi kopasti oblaki na obzorju spustili sončne žarke mimo in tako smo se morali zadovoljiti s še enim prekrasnim pogledom na majhno laguno, nad katero se je dvigal prijatelj Fitz. Po vrnitvi v kamp nas je čakal topel čaj in kratek počitek, nato pa smo se podali naprej proti kampu De Agustini. Za pot do kampa pod goro Cerro Torre smo potrebovali skoraj pet ur, saj so nam težki nahrbniki oteževali hojo. Med potjo smo obšli dve jezerci, Lago Madre (Jezero mati) in Lago Hija (Jezero hči), se za daljši postanek ustavili na eni izmed razglednih točk na Cerro Torre in občudovali male sovice na vejah. No, in tako je (ni) izgledal Cerro Torre.

Menda nismo smeli biti zaradi tega nič slabe volje, velika večina pohodnikov, ki obšče Los Glacieres, vrhov Fitz Roya in Cerro Torreja nikoli ne vidi. Slaba tolažba. Vreme je bilo namreč res lepo in po 13.500 kilometrih zračne linije stran od doma bi človek pričakoval malce radodarnosti od narave. Popoldne smo končno pripešačili do kampa in si postavili šotore. Obvezna malica in ogled okolice. Sonček nas je prijetno grel in raziskovali smo breg ledeniškega jezerca pod goro Cerro Torre. Kar naenkrat je nekdo zakričal: Cerro Torre!

Oblaki so se razbežali in odprl se nam je pogled na andskega lepotca, ki številnim alpinistom buri domišljijo, na svoj vrh pa spusti le redke. No, pa narava le ni tako neusmiljena. Preostanek dneva smo presedeli na toplih skalah in še dolgo v noč razglabljali, kakšno neverjetno srečo pravzaprav imamo.

Tretji dan trekinga po parku Los Glacieres je bil namenjen vrnitvi v vasico El Chalten, ki je bila zgrajena zgolj v namene alpinizma in pohodništva v regiji. Ko smo hodili mimo požganega gozda, smo se šele zavedli, kakšno škodo lahko naredi trenuek človeške nepazljivosti. Za nami so se začeli nabirati težki deževni oblaki in hoditi smo začeli bolj pospešeno. Na trenutke smo že začutili kapljico ali dve, a nam je pred dežjem uspelo priti v naselje.
Tam smo raztegnili spalne vreče, ki so se navzele vlage, pretegnili prste na nogah in si privoščili litrsko pivo Stella Artois. S tako steklenico bi lahko koga še ubil… Čakala nas je še pet ur dolga vožnja nazaj v El Calafate, ki pa ni bila prav nič naporna, saj smo takoj zaspali, prebudila nas ni niti na trenutke neurejena makadamska cesta. Na avtobusu je voznik nalepil prijazno obvestilce: Please, do not take your shoes off! Sama bi dodala še: če želite živi na cilj. Med potjo nas je prišla pozdravit tudi lama vrste guanaco, ena izmed štirih vrst lam v Andih.

Človek bi jo vzel kar domov. Po večernem prihodu v El Calafate smo najprej vrnili sposojeno kamp opremo, nato pa se nastanili v hostlu, kjer nas je čakal kratek spanec. Naslednje jutro smo se namreč odpravljali v čilski Torres del Paine.

Mehika, šestič

2010-03-23T13:26:00.006+01:00

V 80 kilometrov oddaljeni Meridi, ki slovi kot prestolnica polotoka Jukatan, si v centru mesta prav tako kot drugod ogledamo mestni zocalo s katedralo in guvernerjevo palačo ob njem. V guvernerjevi palači je tudi stalna razstava sedemindvajsetih slik, ki prikazujejo krvavo zgodovino polotoka Jukatan od starih naseljencev in vdora Špancev pa do danes. Sicer pa se v Meridi vedno kaj dogaja, če jo obiščete ob nedeljah, se celoten zocalo spremeni v živžav. Zaprejo ga za promet, pripeljejo glasbene skupine in ljudje plešejo po ulicah sem ter tja. Lahko si privoščite prigrizek na eni izmed uličnih prodajaln ali pa se izgubite med množico lokalnih prodajalcev suvenirjev in ostalih ročno izdelanih izdelkov. Ne priporočam pa obisk mestne živilske tržnice, ker je evropejski želodci ne bi najbolje prebavili. Povsod smeti, zadušljiv zrak, da o neprijetnih vonjavah, ki spominjajo na človeške in živalske izločke, niti ne govorim.

Slabi dve uri vožnje vzhodno iz Meride se nahaja najbolj znano in najbolj obiskano majevsko arheološko najdišče Chichen-Itza. Domnevajo, da je to plod zgodnjega klasičnega obdobja majevske civilizacije, ki je bil zgrajen okrog leta 600. Gre za ogromno površino, kjer je še danes ohranjenih veliko stavb in objektov. Med drugim zaščitni znak najdišča mogočna piramida El Castillo, Tempelj tisočerih vojščakov z na stotinami ohranjenih stebrov, največje ohranjeno igrišče za starodavno igro z žogo, observatorij El Caracol, brezno Cenote Sagrado, kamor naj bi Maji zmetali trupla žrtvovanih ljudi in na desetine manjših platojev z izrezljanimi ornamenti.

Izmed vseh je seveda najbolj zanimiva piramida El Castillo, ki stoji na sredini ravnega travnika le kakih dvesto metrov od vhoda v najdišče. Da gre za prav posebno stavbo, ni treba posebej poudarjati. Ob enakonočju 21. marca sence stopničastih sten izrišejo kačo, ki se konča s kamnito kačjo glavo na dnu piramide. Da so bili Maji izjemi astronomi, priča tudi dokaj velik observatorij, ki stoji nekaj sto metrov stran. Tam so Maji opazovali zvezde in se od njih učili.

Prav tako so poznali zanimivo in še danes nerazvozlano igro z žogo, pri kateri so igralci lahko uporabljali samo komolce, boke in kolena. Imeli so žogo, narejeno iz kavčuka, katere dimenzija in teža sta nihali glede na velikost odprtine v krogu, ki so ga ciljali. V antropološkem muzeju hranijo primerek, ki naj bi tehtal več kot šest kilogramov! Na robu največjega do sedaj znanega igrišča za igro z žogo v Chichen-Itzi stoji prav poseben tempelj, na katerem najdemo izklesanega človeka evropejskih potez in dolge brade. Glede na druge, ki imajo povsem indijanske poteze, so si nekateri mnenja, da gre za prvega prišleka, ki se je asimiliral z domačini. To sicer ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi tempelj po svoji starosti segal daleč pred prihod Kolumba, kar bi morda lahko bil dokaz, da je Vikingom že pred letom 1000 uspelo prepluti Atlantik in odkriti novo ozemlje.

Vsepovsod po senčnih stezicah domačini prodajajo svoje izdelke in si tako kot drugje po najdiščih poskušajo zaslužiti kak dolar. Vendar pa se vidi, da je Chichen Itza dokaj blizu mehiške karibske obale, kjer letujejo povečini Američani. Ti si med počitnikovanjem privoščijo kak dan za obisk arheološkega najdišča in imajo zelo malo smisla za preračunavanje valut. Identične suvenirje, ki smo jih videli v San Cristobalu za borih 10 ali 15 pesosov, jih tu prodajajo za 60 ali več. Inflacija sicer dela svoje, trgovci pa vseeno vedo, da jim bodo vedno radodarni Američani pokupili vse, ne glede na ceno. So se pa pripravljeni za ceno tudi pogajati in se ob nizkih predlogih tudi užaljeno obrnejo stran, vendar na koncu vseeno popustijo in rečejo: »Special price, only for you. OK?« Pa še vedno zasluži petkratno.

Pot smo nadaljevali proti karibskemu morju, kjer smo se na obali ustavili ob še enem arheološkem najdišču, Tulumu. To najdišče načeloma sicer ni nič posebnega, kar pa ga naredi posebno, je njegova lega. Leži namreč na pečinah ob karibski obali, od kjer se pogled razprostira na neskončno turkizno morje. Gre za ruševine, ki segajo v obdobje med letoma 500 in 600 našega štetja in se razprostirajo na bolj majhni površini.

El Castillo je najbolj znana in po svoje tudi najbolj ohranjena ruševina v tem starodavnem mestu, ki je obdan z izjemno debelim obzidjem. Obzidje je bilo namreč debelo kar osem metrov, v višino pa je merilo med tremi in petimi metri. Tulum sestavlja približno dvajset bolj ali manj ohranjenih stavb, ki pa ostajajo v senci spektakularnega razgleda in majhne plažice pod pečinami.

Naše potovanje po Mehiki smo pozno popoldan zaključili v letovišču Cancun, kjer smo se za dva dni prepustili ležanju na peščenih plažah karibskega morja. Da je bilo to potovanje izjemno, smo se strinjali vsi in smo svoje možgančke poslali na pašo, ko smo z zaprtimi očmi ležali pod vročim soncem in poslušali glasbo valov.

Mehika, petič

2010-03-19T10:27:00.004+01:00

Naša naslednja postojanka mehiškega potepanja je bilo arheološko najdišče Palenque, vendar nas je do tja čakala še utrujajoča in dolgotrajna vožnja. Iz visokogorja, polnega iglastega gozda, smo se počasi začeli spuščati in okolica okrog nas se je bliskovito spreminjala. Videli smo smreke, kmalu zatem obsežne listnate gozdove, savane, na koncu pa smo se pripeljali v pravo džunglo. Na poti smo se ustavili pri čudovitih slapovih Agua Azul, kar v majevskem jeziku pomeni »modra voda«.

Živahna igra vseh barv se stika v sinje modro reko in rjavo-rdeče kamenje, strugo pa obdaja mogočna džungla, iz katere prihajajo raznorazni glasovi divjih živali in šumenje listov dreves. Domačini so se v večjih tolmunih kopali in vabili obiskovalce, naj se jim pridružijo. Svoj čas sem raje izkoristila za ogled slapov iz vseh razglednih točk in si kasneje privoščila tradicionalno mehiško »torto«, sendvič s piščancem in mešano zelenjavo. Mmmmm, my favourite! Po ogledu slavnih karkad Agua Azul smo nadaljevali pot v osrčje džungle do mesta Palenque. Mesto je nastalo izključno zaradi turizma, ki ga je v te kraje privabilo istoimensko arheološko najdišče le nekaj kilometrov stran. Omeniti velja, da gre za obrobje džungle, ki se nato nadaljuje v Gvatemalo, od mehiško-gvatemalske meje pa smo bili oddaljeni le kakšnih 60 kilometrov.

Ko smo se zjutraj zbudili, skoraj nismo mogli verjeti svojim očem, ker je deževalo in temno sivo nebo ni delovalo zelo optimistično. Malce zaskrbljeni in slabe volje zaradi vremena smo se odpravili proti znamenitim ruševinam, kjer pa je popolnoma nehalo deževati, ko smo stopili iz avtobusa. Palenque ima zelo strateško lego, saj jo iz zadnje strani obdaja džungla, spredaj pa se pogled razprostira na bližnjo ravnino in manjše hribčke. Glasovi opic iz džungle so preglasili ptičje petje in na trenutke se je zdelo, da v gozdovih prebivajo prave pošasti, ne pa opice. Tu raste tudi drevo, ki so ga domačini poimenovali »drevo turistov«. Zakaj? Njegovo deblo sčasoma postaja rdeče in se v nekem obdobju začne luščiti z drevesa – podobno kot turiste opeče sonce in se jim kasneje lušči koža.

Na najbolj znano piramido v Palenquah, Tempelj napisov/inskripcij, nismo smeli, smo pa izvedeli zanimivo zgodbo o največjem vladarju v Palenqah, Pacalu. Poročil naj bi se s svojo lastno materjo in imel eno nogo krajšo od druge. Ve to so arheologi odkrili iz nešteto hieroglifov in stenskih poslikav, ki krasijo to večno mesto. Ruševine se razprostirajo na 30 kvadratnih kilometrov, za turiste pa je odprt le dober kvadratni kilometer z najbolje ohranjenimi templji. Ob prihodu arheologov so bili skoraj vse grobnice in templji že izropani, razen dveh – Templja napisov in Templja rdečkaste kraljice. Za Tempelj napisov je namreč znano, da je bil vhod v grobnico zaprt s ploščo, rov do groba Pacala pa je bil zasut. Arheologi so se leta trudili, da so odkopali rov in prišli do groba, ki sicer leži 3 metre pod zemeljskim površjem. Našli so sarkofag, ki je bil pokrit z večtonsko ploščo, na kateri je bil Pacal upodobljen v obliki zarodka, iz njega pa je rasel križ kot simbol rasti, oziroma novega rojstva. Arheologi so si tudi enotnega mnenja, da je bil Pacal pokopan pod zemeljskim površjem, tako kot zasejemo seme, iz katerega potem zraste nekaj novega.

Pacal pomeni »sončni ščit«, njegov originalen sarkofag pa hranijo v Antropološkem muzeju v Mexico Cityju. Njegovo pozo na plošči, ki je pokrivala sarkofag, mnogi vidijo tudi kot pozicijo astronavta, saj se ujema s položajem astronavtov v raketah, ko potujejo v vesolje. Zanimivo bi bilo odkritje dokaza, da so nas Maji prehiteli za dobrih 1300 let… Sicer pa je naselitev Palenq še zelo zavito v tančico skrivnosti, saj strokovnjaki ne morejo točno ugotoviti časovnega obdobja, v katerem je mesto obstajalo. Na grobo govorijo o zgodnji klasični dobi Majev in sicer med leti 400 in 800 našega štetja. Znano je le, da so bile ruševine mesta že zagotovo stoletja preraščena z džunglo, ko je tja prispel prvi evropski duhovnik Pedro Lorenzo de la Nada leta 1567.

Poleg Templja napisov se na desni strani nahaja še Tempelj rdečkaste kraljice, oziroma njegove matere in žene, za katero na podlagi številnih majevskih upodobitvah domnevajo, da je bila albin, imela pa je tudi defektno ščitnico. Ker so se Maji poročali med seboj tudi v krogu družine, so bile genetske motnje pri otrocih zelo pogoste. V tempelj Pacalove matere se sme tudi vstopiti, medtem ko so vsi ostali zaprti za javnost. Gre za kompleks tridesetih zgradb, ki so ostale od domnevno prejšnjih tisoč. Splezali smo na vse, na kar se je splezati dalo, nato pa smo se odpravili v 600 kilometrov oddaljen Uxmal preko državic Tabasco in Chemul. Vozili smo se ob razburkanem morju Mehiškega zaliva in ob peščeni plaži tudi kosili, kmalu nato pa smo zapeljali v zvezno državo Jukatan. V prijeten lodge v objemu divjine v Uxmalu smo prispeli zvečer, kjer smo se ob glasovih džungle potopili v nove sanje.

Naslednji dan smo se do arheološkega najdišča Uxmal kar sprehodili, saj je bil naš lodge od tam oddaljen le kakšnih tristo metrov. Tako kot druga arheološka najdišča ima tudi Uxmal svoje posebnosti, ena izmed njih je Čarovnikova piramida, ki obiskovalce pozdravi že takoj na vhodu. Uxmal v stari majevščini pomeni »zgrajeno trikrat«, vendar je danes dokazano, da je bilo to majevsko mesto zgrajeno najmanj petkrat. Povedali smo že, da so Indijanci gradili svoja mesta čez prejšnja – piramido na primer, so dozidali v smislu, da so čez staro dodali še nekaj plasti kamenja in tako je nastala nova, večja.

Druga posebnost Uxmala pa so veliki kuščarji, ki se martinčkajo na ruševinah in opazujejo zvedave turiste. Menda so kuščarji še bolj zanimivi od samih ruševin.

Uxmal je mesto, ki je bilo zgrajeno nekje med leti 700 in 1100, vsaj kar se današnjih odkritih zgradb tiče. Glede na površino najdenih ostankov stavb in ostalih ostankov, arheologi ocenjujejo, da je v tem mestu živelo okrog 25.000 ljudi. Med najbolje ohranjenimi zgradbami so poleg Čarovnikove piramide še t.i. Guvernerjeva palača, igrišče za igre z žogo, Velika piramida in Golobnjak. Slednji je ime dobil po svoji podobi, ne pa zaradi namena uporabe.

Mehika, četrtič

2010-03-18T15:00:00.007+01:00

Vozili smo se po izjemno vetrovni pokrajini La ventosa, ki je natrpana z nešteto vetrnicami, da z njimi pridobivajo energijo. Velja omeniti, da so vetrnice v celoti last španskih podjetij, bolj kot drugje pa je tu lahko opaziti, da smeti ležijo vsepovsod. Mehiška mesta so načeloma še kar čista, izven mest pa v naravi leži na milijone ton smeti, ki jih domačini odlagajo, kamor se jim zljubi. Svoje doda še veter, ki smeti nosi kilometre stran in onesnažuje pokrajino. Vlada je sicer uzakonila nekaj ukrepov glede odlaganja smeti, vendar je Mehika tako razsežna, da je stvari nemogoče nadzorovati in prebivalci sledijo svojim navadam še naprej.

Naš naslednji cilj na potovanju po Mehiki je bila zvezna država Chiapas, na poti pa smo prečkali tudi eno izmed stalnih policijskih območij, ki nadzorujejo celoten promet. Mehika ima namreč ogromno problemov z prodajo mamil in trgovino z orožjem, ki potuje iz Južne Amerike proti Severni Ameriki. Je ena izmed najbolj pomembnih tranzitnih držav takšnih ilegalnih poslov, saj so ugotovili, da potuje domala ves kokain iz Južne Amerike čez Mehiko v ZDA, od koder ga potem razpošljejo širom sveta.. Ker se mehiško ozemlje tu najbolj zoži, lahko najlažje nadzorujejo ilegalna dejanja in organiziran kriminal. Mehiški zaliv od Pacifiškega oceana tu loči le 230 kilometrov širok pas celine, ki ga nenehno nadzorujejo.

Iz ravninskih savan smo se kmalu pripeljali v bolj gozdnate, v državi Chiapas pa smo se ustavili pri kanjonu Canyon de Sumidero. Kanjon slovi po tem, da naj bi bil v določeni točki visok 1000 metrov, kar bi ga postavilo na mesto enega izmed najglobljih kanjonov na svetu. Z ladjico smo se zapeljali po reki Glijalva, ki je kanjon izdolbla v času pleistocena približno dva milijona let nazaj. Na skalah smo ujeli tudi dva krokodila, ki sta se martinčkala na soncu in izjemno vetroven izlet zaključili na bregu.

Do San Cristobala, kjer smo načrtovali našo nočitev, nas je ločila še dobra ura vožnje in kar 1800 metrov višinske razlike. Iz 400 metrov nad morjem pri kanjonu smo se dvignili 2160 metrov nad morje v San Cristobal, kjer nas je presenetil izredno svež gorski zrak in kar nekaj časa smo potrebovali, da smo se ogreli s hibiskusovim čajem in njihovo žgano pijačo posh. V San Cristobalu najdemo trg, ki pa mu tu v majevskih deželah ne pravijo zocalo, temveč Plaza de Central. Prav tako trga izjemoma ne krasi guvernerjeva palača, ampak mestna hiša.

Stopili smo v notranjost Katedrale miru in se sprehodili po živahni uličici do indijanske tržnice. Tam so Indijanke iz bližnjih vasi prodajale ročno izdelane izdelke – razne suvenirje, denarnice, zapestnice, majice, igrače, rute, šale… skratka – you name it. Živopisana tržnica se odpre zjutraj in zapre zvečer, v San Cristobalu pa je tudi kar nekaj barov z živo glasbo, kjer se lahko popotnik sprosti in uživa v ambientu.

Zvezna država Chiapas je zelo bogata z jantarjem, saj pokrajina obsega veliko visokogorja z iglavci. Ta fosilizirana smola vedno bolj pridobiva na vrednosti, veliko več pa je zanjo treba odšteti, če je vanjo ujeta še kakšna živalca. Naslednje jutro smo se odpravili na živilsko tržnico, kjer so domačini prodajali nam znano in neznano hrano, nekateri pa so si privoščili tudi sadne užitke (preverjenega sadja!). Ko smo se sprehajali po tržnici, nas je kar malo stiskalo pri srcu, saj smo videli veliko podhranjenih in revnih ljudi, večina žensk je pri desetih stopinjah Celzija hodilo okrog kar bosih. Pri vsem tem pa je zanimivo dejstvo, da v Mehiki, pa naj si bo v še tako revnih predelih, nihče ne umre od lakote, ker imajo zelo razvito poljedelstvo in zaradi ugodnih klimatskih razmer lahko sadje in zelenjavo gojijo skozi celo leto. Je pa veliko podhranjenih, ker zato ne zaužijejo dovolj živalskih proteinov.

Zapeljali smo se do dveh okoliških vasi, Zinacantana in San Juan Chamule. V prvi, ki je za tamkajšnje razmere relativno razvita in moderna, smo si ogledali cerkev in njihova značilna oblačila. Ženske so namreč oblečene v črno-vijola-zelena krila in pokrivala, celotno prebivalstvo pa je načeloma indijansko. Država jim je pomagala pri izgradnji rastlinjakov, kjer gojijo rože in jih prodajajo vse od Meride pa tja do Mexico Cityja.

Njihovi otroci hodijo v šolo in se učijo dva jezika – avtohtonega in španskega. V Mehiki mestici veljalo za nadraso, Indijanci pa spadajo bolj na dno družbene lestvice. Pa ne zato, ker bi bili manj vredni, ampak zato, ker povečini ne znajo govoriti špansko in so povečini brez neke osnovne splošne razgledanosti. Je pa res, da se šolanemu Indijancu lahko odprejo vsa vrata in lahko doseže veliko, zato v tej vasici pospešeno šolajo svoje otroke in jim omogočajo dobro izobrazbo.

Čisto nasprotje pa vasica San Juan Chemula, ki je od Zinacantana sicer oddaljena le 5 kilometrov in ju dejansko loči le hrib, živi še po načelih strogega patriarhata. Ženska ni vredna praktično nič, nimajo niti svojih zavetnikov ali česa podobnega. Na ulicah najdemo ženske, ki prodajajo svoje značilne izdelke, otroci pa jim pomagajo takoj, ko lahko shodijo. V šolo ne hodijo in so odvisni od turistov, ki kupujejo njihove izdelke. So samozadostni in odmaknjeni od ostalega sveta. Tudi poročajo se le med seboj, saj ta skupina ljudi sestavlja okrog 70.000 prebivalcev. Ker spijo skupaj z ovcami in se ne umivajo prav redno, se za njimi širi zelo značilen vonj. V njihovi znameniti cerkvici imajo zato po tleh potresene iglice, ki ublažijo vonj po ovcah.

Sicer pa je ta njihova cerkvica, ki je med drugim ena in edina za vseh 70.000 ljudi, prav poseben svet zase. V notranjosti je vse zakajeno in zatemnjeno, sveče so prižgane kar po tleh in slike na stenah so črne do nerazpoznavnosti zaradi dima. V cerkvi se poje in pleše, vsak svetnik ima svoje mesto v svoji vitrini in ženske molijo na tleh kot da bi bile v transu. Nepojmljivo.

Ko smo se vrnili v San Cristobal, smo si šli ogledat še vaškega zdravnika, veterinarja, publicista, dobrotnika in bog ve kaj še vse v eni osebi, ki ima doma zbirko narodnih noš različnih indijanskih plemen, ki živijo na tem širšem območju.

Mehika, tretjič

2010-03-18T11:10:00.006+01:00

Monte Alban – gre za civilizacijo Zapotekov, eno izmed indijanskih ljudstev, ki bi jo po času lahko umestili v isto obdobje kot civilizacijo Teotihuacan, tj. od okrog leta 0 pa do leta 500 n.št. Arheologi so na malem planotastem hribčku nad mestom Oaxaca odkrili pravo malo mestece, za katerega so na začetku zmotno mislili, da je bilo naseljeno in delovalo kot mesto. Vse te zgradbe namreč predstavljajo kraj, ki so ga Zapoteki posvetili svojim bogovom.

Monte Alban sestavljata severna in južna ploščad s piramidami, katere so na vrhu verjetno krasili templji, ki pa se do današnjih dni niso ohranili. Poleg piramid na hribu najdemo tudi veliko grobnic in drugih svetišč, arheologi pa so izračunali, da je tu živelo približno 2000 prebivalcev, povečini le elita zapoteškega ljudstva – svečeniki in visoki uradniki. Ostali prebivalci so živeli v dolini. Kraj je izjemno sproščujoč in zajema ga prav posebna tišina, ki je danes v nenehnem hrupu in trušču skorajda ne poznamo več. Za časa arheoloških proučevanj tega kraja je bila večina grobnic že izropanih, zato so imeli težave pri iskanju česarkoli, kar bi jim pomagalo pri proučevanju te civilizacije. Šele v tridesetih letih prejšnjega stoletja je arheolog Alfonso Caso prišel do velikega odkritja t.i. sedme grobnice, ki je bila skrita in edina nedotaknjena. V grobnici so našli zaklad, ki ga po svoji vrednosti prekaša le še zaklad iz Keopsove piramide v Egiptu.

Vendar pa domačini vedo povedati, da ni bil Caso tisti, ki je odkril grobnico, temveč – krava! Nekega dne je namreč Caso prišel na najdišče in ugotovil, da domačinov, ki so mu pomagali pri izkopavanju, ni bilo. Čez nekaj časa mu je eden izmed delavcev prišel povedat, da iz jame rešujejo prijateljevo kravo. Ko je Caso prišel do jame, je ugotovil, da krava stoji na nečem, kar se zelo sveti in kar se je kasneje izkazalo, da je zaklad edine nedotaknjene grobnice Monte Albana.

Oaxaca slovi kot prestolnica čokolade, saj jo tu izdelujejo že iz indijanskih časov. Indijanci so jo imenovali »grenka voda«, kakavova zrna so zmleli in jih zmešali z vodo. Napitka niso sladkali, uporabljali pa so ga pri svojih obredih. Eno izmed predelovalnic čokolade smo si ogledali tudi sami, dan pa smo si popestrili še s sprehodom skozi tržnico. Med drugim so tam prodajali vse mogoče sadje in črve, kobilic pa menda niso imeli, ker še ni sezona. Ogledali smo se še zocalo s pripadajočima katedralo in guvernerjevo palačo ter izkoristili storitve ene izmed redkih pošt na naši poti.

V širšem predmestju mesta Oaxaca najdemo mestece Tule, kjer raste skoraj zagotovo najdebelejše drevo na svetu. Gre namreč za 36 metrov visoko cipreso, katere deblo meri v premer več kot 11,5 metra, v obseg pa več kot 50 metrov. Strokovnjaki si niso enotni glede cipresine starosti, številke pa se gibljejo med 1300 in 3000 leti. V krošnji tega drevesa živi šest različnih vrst ptic, v deblu pa lahko najdemo številne podobe, ki jih je izoblikovala narava – zadnjice, veverice, strok česna ipd. Slavna cipresa raste v lično urejenem parku, že kar nekaj let pa je tudi zavarovana z ograjo, tako da se je do njenega debla nemogoče sprehoditi.

Naša naslednja postojanka je bilo eno izmed manj znanih, a zato nič manj zanimivih arheoloških najdišč. Mitla je znana po svojih templjev in svetiščih, ki so dekorirani s posebnimi vzorci, katere najdemo le tu. Te vzorce domačini uporabljajo tudi pri izdelovanju preprog iz volne, saj so omenjene preproge značilne za to območje.

Ogledali smo si dva templja, se dobesedno splazili v grobnico in občudovali ornamente, za katere so izračunali, da naj bi jih sestavili iz skoraj milijon kamnitih ploščic in obdelanih kvadrov. Zapoteki so dobro poznali okolje, v katerem so živeli, tako da so stavbe gradili na način, da jih potresi ne bi prizadeli. Stene so zgradili iz velikih kamnov brez veziva in tudi streha ni bila pritrjena na stene. Leseni tramovi so bili le položeni v za njih izdelane vdolbine v steni in ob potresih so se samo zamajali, ne pa tudi zlomili.

Mehika je namreč izredno potresno ogrožena, saj leži na stiku severnoameriške in pacifiške tektonske plošče, potresi na njenem območju pa so izredno pogosti. Domačini pravijo, da ni tako pomembno, kako močan je potres, temveč kako dolgo traja. Stavbe se ne zrušijo takoj, ampak šele po nekaj časa, ko se premikanje tal in posledično premikanje stavbe začneta gibati vsaka v nasprotno smer drugi. V Mexico Cityju na primer potresov pod 5. stopnjo Richtarjeve lestvice sploh ne čutijo, saj je celotno mesto zgrajeno na močvirju in blatu, kar ublaži sunke potresa.

Ker je sonce na najdišču pripekalo z vso močjo, smo se hitro podvizali v zavetje šotorov tamkajšnje tržnice in se z domačini pustili barantati za njihove izdelke. Ob poti smo se ustavili tudi v destileriji mezcala. Tipična žgana pijača zvezne države Oaxaca je na las podobna našemu žganju, le da temelji na rastlini, ki se imenuje agava. Gre za dvakrat destilirano pijačo, ki premore 38% alkohola in ima zaradi kurjenja agav v jamah okus po dimu, zemlji in oglju. Najraje ga Mehičani ponudijo s črvom, bodisi namočenim v steklenici mezcala ali pa kar tako, kot del rituala pitja te pijače.

Pot nas je nato vodila preko vijugajoče se ceste po Sierri Madre Del Sur do Tehuantepeca. Tehuantepec leži dobrih 20 kilometrov od pacifiške obale na t.i. pacifiškem platoju. Da so prišli do tam, smo se morali spustiti na 200 metrov nadmorske višine in to čez prelaz, katerega višina je več kot 2300 metrov nad morjem. Pokrajina se iz kaktusove tam počasi začne spreminjati v bolj gosto grmičevje in drevje, bolj proti dolini pa rastejo tudi že prve palme.

Med dolgočasno vožnjo smo izvedeli nekaj zanimivih stvari o tradicionalni mehiški ženski obleki teuandos. Gre za obleko, polno čipk in bogato okrašeno, ki jo ženske navadno nosijo z veliko zlata in drugega dragocenega nakita. Ob posebnem prazniku, ki ga v Mehiki praznujejo enkrat na leto, ženske v teuandosih varuje policija, saj so v preteklosti veliko žensk oropali. Njihov nakit ima namreč izjemno visoko vrednost, saj gre za zlatnino, ki je že stoletja last njihove družine in se prenaša iz roda v rod, z matere na hčer.

Mehika, drugič

2010-03-17T14:10:00.007+01:00

V samem centru mesta se nahaja tudi trg treh kultur Plaza de la tres Culturas – Aztekov, Špancev in mesticev. Vsaka kultura izmed njih je trgu dodala svoj pečat, hkrati pa ni preveč rušila prejšnjih zgradb. Trg je danes urejen v nekakšno arheološko najdišče, na ruševinah pa se še lepo vidijo ostanki arhitektur in gradenj različnih časovnih obdobij.

Na robu Mexico Cityja stoji ogromno romarsko središče Mehike, Guadalupe, ki vsako leto privablja na milijone ljudi. Mehičani so namreč izredno versko ozaveščeni in v vsakem domovanju se najde »Jezusov kot«. Bazilika Guadalupe je nastala na podlagi zgodbe, ko naj bi se na tistem mestu nekemu možakarju prikazala Devica Marija. Za seboj je pustila tudi sled in sicer svojo podobo na njegovemu plašču. Ta plašč je danes na ogled v novi baziliki Guadalupe, saj je stara postala pretesna za vse množice ljudi, ki se dnevno zgrinjajo v to romarsko središče.

Da je plašč ogromna atrakcija, priča tudi pristop odgovornih, s katerim so se rešili prevelike gneče pred razstavljenim eksponatom. Obiskovalci namreč stopijo na tekoče stopnice, ki jih zapeljejo mimo plašča na zidu najprej v eno, nato pa še v drugo stran. Na koncu je izhod in ljudi prisili k čimprejšnjemu odhodu, tako pa imajo vsi enako časa, da si plašč ogledajo in potem izstopijo. Središče Guadalupe sestavlja več posvečenih zgradb – v prvi vrsti seveda staro baziliko, poleg nje stoji novejša in večja, zraven pa še kup manjših cerkvic, posvečenih različnim etničnim skupinam in namenom. Omenili smo že, da je Mexico City zgrajen na močvirju in posledice ugrezanja se čutijo tudi tu. Včasih je bila razdalja med staro baziliko in cerkvijo Indijancev le 3,5 metra, danes ta širina znaša že 6 metrov. Tudi zgradbe že stojijo precej poševno in pogrezanje skušajo omiliti s posebnimi betonskimi vložki pod zemljo, kar pa bo le upočasnilo ugrezanje, ne pa tudi ustavilo.

Kar dolgo smo se že vozili po obrobju mesta, ko smo izza hriba ugledali na milijone majhnih hišk, združenih v favele, kjer naj bi neuradno stanovalo kar deset milijonov ljudi. Beda in revščina, vse to v želji po boljšem jutri. V daljavi smo lahko ves čas opazovali mogočna vulkana Popocatepetl in Iztacchiuatl, ki sta se v sinje modrem nebu bleščala v vsej svoji veličini. Iztacchiuatl dejansko pomeni bela ženska – bela zato, ker vrh vedno prekriva sneg, ženska pa zato, ker ima vulkan obliko ženske silhuete, ko leži na boku. Imeli smo izredno srečo, saj sta se njuna vrha lepo videla, kar je baje zelo redko.

Vendar nas je tisti trenutek bolj kot vulkani zanimalo arheološko najdišče Teotihuacan, ki se po mišljenju arheologov razteza na 30 kilometrih v dolžino S-J in 40 kilometrih v širino V-Z. Gre za nekdaj bleščečo in izredno razvito civilizacijo, na območju Teotihuacana pa naj bi živelo več kot 200.000 ljudi. Najbolj znani sta piramidi, posvečeni Soncu in Mesecu, med njima pa vodi slavna Avenija mrtvih. Pred Lunino piramido je tudi manjši trg, kjer je bil prvotno postavljen Sončev koledar in kjer so potekala množična žrtvovanja.

Vse okrog je še ogromno manjših piramid, vse skupaj pa so tedanji prebivalci zgradili z lastnimi rokami, bremena pa prenašali na lastnih plečih. Kolo, oziroma okroglo obliko so poznali, vendar pa je niso uporabljali v praktične namene, saj je okrogla oblika za njih ponazarjala Sonce, eno njihovih največjih božanstev. Ko so po padcu Teotihuacanske civilizacije na to mesto prišli Azteki, so bili nad mestom tako očarani, da zgradb sploh niso podrli, ampak jih imeli za svoja svetišča. Še jaz sem po razgledu na ogromno mesto iz Lunine piramide ostala brez besed, kaj šele Azteki! Največja Sončeva piramida v širino meri toliko kot Keopsova v Gizi, visoka pa je »le« 68 metrov.

Nanjo se obiskovalci lahko tudi povzpnejo, razgled na mesto in okolico pa je veličasten. Zanimivo je, da so tu vse piramide znotraj polne in ne votle, ob takih razsežnostih pa človek le težko ostane ravnodušen, ko pomisli, koliko materiala je dejansko zbitega pod kamenjem. Polni vtisov smo se odpravili proti mestecu Puebla, ki s 1,5 milijoni prebivalcev velja za četrto največje mesto v Mehiki, in z večernim sprehodom po mestu zaključili razburljiv dan. Svoj potep po Mehiki smo naslednji dan nadaljevali s kratkim ogledom mesta Puebla.

Najprej smo se sprehodili do trga, zocala, s katedralo in guvernerjevo palačo ob njem. Izvedeli smo, da ima skoraj vsako kolonialno mesto svoj zocalo, ob katerem sta na eni strani katedrala, na drugi pa guvernerjeva palača. Prav tako imajo Mehičani zelo stroge omejitve pri uporabi njihovih državnih simbolov. Himne na raznih športnih dogodkih ne smejo uporabljati, prav tako ne zastave. Uporaba le-teh je dovoljena le ob posebnih priložnostih, ki so zapisane v zakonu.

Sprehodili smo se po Calle 5 May, ulici 5.maja, ki ima v mehiški zgodovini posebno mesto in skoraj ni mesta v Mehiki, ki vsaj ene ulice ne bi imelo poimovane tako. Gre namreč za datum, ko so se spopadli domačini pod vodstvom generala Zaragose in vojsko evropejskih osvajalcev pod Napoleonom III. leta 1862. Slednji je imel silno željo po združitvi vse špansko govoreče dežele in zato napadel domačine pri Puebli. Vendar pa se je 4000 domačih bojevnikov siloviteje bojevala za svojo svobodo kot 7000 prišlekov in bitko dobila. Kasneje so vojno sicer izgubili, ko jih je Napoleon III. napadel s šestrat večjim številom vojakov, za Mehičane pa je zmaga v bitki pri Puebli danes pomembnejša od končnega poraza.

V Puebli najdemo tudi ulico sladkarij, kjer prodajajo tradicionalne sladkarije in »mole«. Mole je omaka iz čokolade, soli, sladkorja, oreščkov, začimb itd., ki so si ga izmislile tamkajšnje nune. Nekoč je namreč svoj obisk v njihovem samostanu napovedal sam škof, nune pa so ga morale postreči z nečim, vrednim visokega obiska. Ker pa so bile izredno revne, niso imele ničesar svečanega. V kuhinjo so prinesle vse, kar so imele v shrambi in tako je nastal slavni mole, ki se odlično ujema z mesom in drugimi mesnimi izdelki.

Da je to mesto res posebno in polno zanimivosti, priča tudi poseben arhitekturni slog s keramičnimi ploščicami, s katerimi okrasijo zgradbe. Okrašene so skoraj vse stavbe v mestu, ploščice pa predstavljajo enostavne ornamente ali pa pripovedujejo prave zgodbe. V uličicah in na tržnicah domačini prodajajo ogromno keramičnih izdelkov, ki so s svojimi belo-modrimi barvami značilni le za to območje. Pot nas je iz Pueble vodila v Oaxaco, vzdolž poti pa smo lahko občudovali najvišji vrh Mehike Pico de Orizaba, ki meri 5610 metrov nadmorske višine in se slikali ob največjem kaktusu v Mehiki.

Zvečer smo prispeli v Oaxaco, ki premore 300.000 prebivalcev in je glavno mesto istoimenske zvezne države. V bližini se namreč nahaja arheološko najdišče Monte Alban, ki leži na hribu 400 metrov nad mestom. V stari španščini Monte Alban pomeni »bela gora«, ime pa so ji nadeli španski osvajalci, ko so prvič ugledali starodavne ruševine. Vse okrog je bilo namreč na stotine dreves z belimi cvetovi in hrib je dejansko izgledal bel.

Mehika, prvič

2010-03-16T13:38:00.005+01:00

Odhod iz Ljubljane ob pol dveh zjutraj res ni nekaj najboljšega, kar se ti v življenju lahko zgodi. A vendar človek vse pretrpi z razlogom, da se za naslednjih štirinajst dni prepusti šarmu največje srednjeameriške države – Mehike.

Po dolgih urah čakanja na letališčih in še daljših urah letenja smo končno prispeli v Mexico City. Na letališču je najprej sledila imigracijska kontrola (kjer sem dobila še en štempeljček v potni list – juhej!), nato pa so z rentgenom še enkrat pregledali našo prtljago z izgovorom, da vnos hrane v Mehiko pač ni dovoljen. Med čakanjem v vrsti se je med nami smukal pes mešanček zelo neuglednega videza, ki pa je opravljal zelo pomembno vlogo vohljanja naše prtljage. Dodatna kontrola ni nikoli odveč. Ko so nas končno izpustili iz krempljev carinikov in varnostnikov, smo se odpravili v čakalnico, kjer nas je že čakal lokalni vodnik Rafael. Starejši možakar, mestic, z izjemnim smislom za humor in izredno prijaznim značajem nam je pokazal pot do avtobusa, s katerim smo se zapeljali do centra mesta Ciudad de Mexico. Spali smo v res lepem in čistem hotelu, kjer so imeli super zajtrk, le natakarji so bili vedno prehitri in so ti odnesli krožnik in pribor, čeprav v resnici sploh še nisi končal. Bogve, kaj so nam s tem hoteli sporočiti… Kasneje smo po poti ugotovili, da imajo to »hitro bolezen« skoraj vsi natakarji v Mehiki, tako da se nam je včasih kar čudno zdelo, če ni bilo nikogar od nikoder že tri minute.

Naslednji dan smo se odpravili na ogled starega mestnega jedra. Glede na videno bi lahko rekla, da je Ciudad de Mexico prav eno revno mesto z eno samo pravo moderno ulico in ogromno skromnih, majhnih, umazanih in za naše pojme skoraj bednih domovanj večine od uradno dvanajstih milijonov prebivalcev širšega mestnega središča. Staro mestno jedro je sicer lepo urejeno in mnoge kolonialne zgradbe pričajo o raznovrstni in dinamični zgodovini.

Na glavnem trgu zocalu sta nas pozdravili katedrala in guvernerjeva palača Palatia National. V slednji najdemo svetovno znane freske še bolj znanega umetnika Diega Riviere, ki je s svojimi umetninami okrasil glavno stopnišče in del prvega nadstropja guvernerjeve palače. Imel je namen, da bi poslikal celotno prvo nadstropje, a ga je smrt prehitela, še preden je prišel do polovice.

V katedrali, ki smo si jo ogledali kasneje, ima svoje mesto t.i. Črni Jezus. Legenda pravi, da so pred davnimi leti hoteli enega izmed škofov ubiti in najprimernejši način je bila zastrupitev. Škof je pri vsaki maši poljubil stopala Jezusove podobe in nepridipravi so te noge namazali s strupom. Ko se je škof usodnega dne z ustnicami približal podobi, legenda pravi, da je Jezus premaknil svoje noge v stran in ga tako poskušal obvarovati pred nevarnostjo. Le-ta pa sporočila ni dojel in Jezusove noge poljubil, kmalu nato pa zaradi strupa umrl. Ker je s to podobo povezana črna zgodba, ji pravijo Črni Jezus.

Za katedralo najdemo ostanke prvotnega azteškega mesta na tem območju, ki se je imenovalo Teotitlan, ki so ga odkrili čisto po naključju. Zaradi težav z električno napeljavo so morali izkopati jarek, ko so ob tem našli ruševine, na katerih se še danes lepo vidijo različni sloji dograjevanja zgradb v različnih časovnih obdobjih. Azteki so namreč čez starejšo zgradbo sezidali novo, večjo.

Ogleda vreden je prav gotovo tudi antropološki muzej, ki ima svoje mesto v največjem parku v mestu. Park je izredno velik in je znan tudi kot pribežališče velikih množic ljudi za piknikovanje ob vikendih ali pa kar tako. Ob koncu tedna se zbere tudi do milijon obiskovalcev, na enem izmed vogalov pa lahko najdemo tudi kip Josipa Broza Tita. Tito je bil začasa svojega življenja večkrat v Mehiki, Mehičanom pa je očitno toliko pomenil, da so mu namenili tudi kip. V antropološkem muzeju najdemo več dvoran, v katerih so predstavljene različne civilizacije različnih časovnih obdobij. Eden najbolj zanimivih in neprecenljivih eksponatov je prav gotovo originalni Sončev koledar, ki pa kljub nekaterimi izklesanimi časovnimi elementi ni koledar, ampak žrtveni kamen.

Popoldne smo se odpravili na izlet na rob mesta, kjer smo se po vodnih kanalih vozili z ladjicami. Včasih je bil Mexico City namreč mesto na vodi, bil je prepreden z rečnimi kanali. Ob naseljevanju Mehiške kotline je to območje preraščalo močvirje, ki so si ga prebivalci za življenje uredili tako, da so v vodo narili večmetrske lesene pilote in z njimi ustvarjali otočke. Te otočke so kasneje napolnili z blatom in zemljo in tako pridobili bivalno površino. Danes je teh kanalov ohranjenih le še nekaj, vendar se na njih vedno kaj dogaja.

Plavajoče mariache smo med drugim poslušali tudi sami in se tako prepričali na lastne oči. Ko smo se vračali v center mesta, smo bili priča pravi gneči na cesti. Take pri nas še zdaleč ne poznamo. Za Mexico City namreč pravijo, da ima dve prometni konici: ena traja med 7. in 10. uro zjutraj, ko se vsi odpravijo v šolo in v službo, druga pa traja preostanek dneva.

Na poti smo se peljali tudi mimo olimpijskega bazena (Mehika je OI gostila leta 1968) in po obvoznici Periferico, ki je bila v času OI znano kot »cesta prijateljstva«. Zelo zanimivo je, da se je z OI v Mehiki začela razvijati medicina športa, saj je dogodek potekal na več kot 2200 metrov nadmorske višine, kjer so telesa športnikov funkcionirala drugače kot sicer. Nedolgo pred OI so v največjem mehiškem mestu zgradili tudi njihov največji nogometni stadion, ki sprejme preko 115.000 obiskovalcev, seveda pa ga ne uporabljajo samo v športne namene. Ob svojem obisku v Mehiki je stadion obiskal tudi papež Janez Pavel II.

Vsi si Mehiko predstavljajo kot vročo državo, kjer sonce pripeka celo leto. Poudariti pa je treba, da je v Mehiki februarja prav tako zima, kot pri nas, vendar pa se zaradi bližine ekvatorja to pozna le po jutranjih in večernih temperaturah. Le-te se lahko v mehiškem glavnem mestu spustijo pod 10 stopinj Celzija. Mexico City leži na 2240 metrih nadmorske višine, zato kljub legi v tropskem pasu ohranja bolj sveže dni. Je pa Mehika izjemno gorata država in zanimivo je, da bi zavzemala površino celotne Rusije in vzhodne Azije, če bi jo raztegnili.

East USA, sedmič

2010-01-20T17:59:00.003+01:00

Pogled ob pol osmih zjutraj ni bil ravno optimističen. Ko sem odgrnila zavese, me ni pozdravilo toplo tropsko sonce, temveč črni nevihtni oblaki, ki skozenj niso spustili niti enega sončnega žarka. Rekla sem si: V redu, vsaj dežja ni. Pa se je tudi to kaj kmalu spremenilo. Ko sem naslednjič pogledala skozi okno, sem v bazenu že videla dežne kaplje. Kar pobralo mi je voljo. Šli sva na zajtrk in ko sva se vrnili nazaj v sobo, se je nebo razjasnilo in posijalo je sonce, ki je v minuti začelo sijati na vso moč. Pa saj to ne moreš verjet!

Hoteli sva se odpraviti na plažo, pa so nama povedali, da je kar daleč. Sva se odločili, da greva pa rezervirat plavanje z delfini za naslednji dan. Sonce je prav nažigalo, ko sva hodili ob cesti in komaj sva prišli do zaliva, kjer ima svoje prostore Dolphin Plus. Nobeni ni bilo ravno po godu, da bi naslednji dan po taki vročini še enkrat hodili tja, tako da sva se odločili, da greva kar takoj. Ker sva bili prvi in se pogovarjali z zaposlenimi (ali pa sva bili starejši uslužbenki samo tako simpatični), sva imeli celo privilegij, da so naju povabili na zunanje stopnice, ki so gledale na zaliv. Tam so plavali delfini, ki sva jih kar nekaj časa opazovali in se jim smejali, potem pa nama je postalo prevroče in vrnili sva se v hiško. Kmalu so se zbrali še ostali in odšli smo do zaliva. Tam nam je ena prijetna punca razložila nekaj stvari, nato pa smo se razdelili v skupine in odšli s trenerjem na pomol. Midve z Majo sva v vodo odšli prvi.

Na koncu sva ugotovili, da je bilo tako še najbolje, saj sta kasneje delfina postala naveličana in manj poslušljiva. Najprej sta se prišla pobožat, potem pa sta naju odpeljala na drug konec zaliva. Pa še nazaj. Skakala sta skozi obroč, naju zalivala z vodo, dala poljubček in se rokovala. Za konec pa sta nama prinesla še darilo – morsko travo z dna zaliva. Človek bi to lahko počel vsak dan!

Po plavanju sva še nekaj časa ostali pred hiško, kjer sva spoznali sila prijazno gospo Renee , ki nama je veliko pomagala, povedala in svetovala. Ponudila se je tudi, da naju naslednji dan zapelje do tiste plaže, na katero sva hoteli danes. Ker se kasneje nismo več videli, sva jo z Majo popihale nazaj proti hotelu. Na poti naju je Renee dohitela in nama dala še svojo telefonsko številko. Šla je domov, midve pa na kosilo in v hotel. Kar dobro me je bolela glava od tega sonce. Baje so bile letos v oktobru rekordno visoke temperature na Floridi, je ponavadi bistveno hladneje in manj vlažno. Po kratkem oddihu sem odšla na bazen, Maja pa na chat na internet. Tu ga začuda niso zaračunavali. Kmalu se mi je pridružila in na ležalnikih sva klepetali še dolgo po sončnem zahodu.

Prva stvar, ki sem jo zjutraj vprašala Majo, ko je odgrnila zavese, je bila: Kakšno je vreme? Lepo, sonce je na polno sijalo že ob osmih zjutraj in kazalo je na lep vroč dan. Na zajtrku sva si naredili zaloge za cel dan in pospravili sva sobo. Prijazen receptor je poklical Renee, ki je rekla, da naju z veseljem pride iskat, sploh pa da gre ravno njena prijateljica v tisto smer in naju bo kar ona tja peljala. Kar dolgo smo se vozili, ko naju je odložila ob cesti. 3 milje baje. Od tam sva do obale šle peš, ki pa naju je zares razočarala. Namesto palm in peščene plaže naju je pričakala skalnata plaža in kar nekaj domačinov. Ne bi je ravno oklicala za raj. Malo nama je bilo žal, vseeno pa sva tam ostali nekaj časa, nato pa se peš odpravili nazaj. Če bi vedeli, kako dolge so lahko 3 milje, najbrž ne bi šli. To sva ugotavljali kasneje, ko sva se z avtobusom vračali nazaj v Miami. Nebo nama je bilo naklonjeno, saj nama je ob 2h popoldne pripodilo kar nekaj oblakov in nama nudili senco. Maja je v selu Key Largo dobila svoje težko pričakovane Crockse (ki jih namreč nisva dobili nikjer na najini poti – ironija) in vrnitev domov je bila zdaj odobrena. Hodili sva več kot uro in pol, šli na kosilo in se vrnili v hotel, kjer sva uživali gostoljubje kljub temu, da uradno nisva bili več gostji.

Ura se je kar hitro bližala najinemu odhodu, tako da sva se ob mraku odpravili na postajališče. Ali bolje rečeno malo makadamskega obronka pri cesti, kjer stoji razmajan in rjast znak nerazpoznavnih potiskov. To bo Greyhoundova postaja. Malo za šalo, malo zares sva že ugotavljali, kaj bi naredili, če bi avtobus šel kar mimo. No, na srečo se to ni zgodilo in ustavil je točno pri nama. Odložil naju je kar na letališču, kar se nama je zdelo zelo ugodno, saj nočni avtobusi v Miamiju vozijo še bolj poredko kot dnevni. In tako se je z dvanajsturnim čakanjem na let za JFK New York končala najina avantura po vzhodni obali ZDA.

East USA, šestič

2010-01-20T17:33:00.003+01:00

Prispeli smo na obrobje Miamija, kjer sva na avtobusni postaji kar kupili karte za Key Largo in se počasi odpravili na lov za trolami. Najprej sva iskali trolo »J« za Miami Beach, nato a še »C« za South Beach. Da Američani niso vajeni back-packerjev pa je bilo kmalu jasno, saj sva vedno poželi veliko zanimanja, kamorkoli sva prišli. Ko sva prispeli v hostel, sva samo odložili prtljago in se odpravili naravnost na plažo. Mmmm… spomini na Kubo… dolga bela peščena plaža, toplo morje, nizka voda, sonček tik pred zahodom,… Smisel življenja!

Da sva pozirali za novo nadaljevanje Baywatch in da mi je odprt fotoaparat padel v pesek direkt v pesek, ne bi izgubljala besed. Ko sva se zvečer v hostlu pogovarjali, sva razmišljali, kaj bi lahko v bistvu povedali o Američanih. Pa je Maja takoj začela naštevat: debeli so, totalno glupi in glede na to, da se imajo za super razvit narod, je treba še internet plačevat. Aja, pa še to, da z Maestro kartico lahko obubožaš, saj je nikjer ne sprejemajo. V vsaki zakotni vasi v Argentini in Čilu je bil narisan modro-rdeč znak, tu pa sredi največje urbane džungle niti ne vedo, da poleg American Express, Visa in MasterCarda obstaja še kaj. Hecni, tile Američani… V hostlu v Miamiju sva imeli celo zajtrk, kar nam je prišlo izredno prav, saj sva bili že siti najinih toastov. No, pa da ne bomo preveč navdušeni – na zajtrku so naju prav tako čakali toasti, vendar pa je bil občutek boljši. Po zajtrku sva spakirali, pospravili in se odjavili iz hostla. Najina naslednja nočitev je bila v Key Largu.

Šli sva si pogledat Art Deco Tour, za katerega osebno mislim, da so si ga domačini South Beacha izmislili sami, ker drugega kot plaže turistom ne morejo ponuditi. Hiše v kubanskem stilu (le malce novejše) so me spomnile na moje lansko potepanje po največjem karibskem otoku, po nekaj obiskih trgovin pa sva ugotovili, da je v Miamiju boljše znati špansko kot pa angleško. Sprehodili sva se čisto do zahodnega dela otoka, da sva lahko opazovali tisti znani kanal z visokimi stolpnicami v daljavi, ki ga tako radi pokažejo v CSI Miami, ko se bogataši vozijo z gliserji in sončijo ob obvodnih vilah.

Na plaži sva preživeli še zadnje ure do odhoda v Key Largo – vmes naju je čakalo še čakanje na trole (katere nimajo voznega reda) in nato čakanje na avtobus. Čeprav sva na prvo trolo stopili približno 20 minut do treh, sva za tistih nekaj milj potrebovali več kot uro in pol. Groza. Pa se včasih pritožujemo nad LPP v Ljubljani… Prispeli sva dobro uro pred odhodom najinega avtobusa, kar niti ni bilo tako pretirano preveč. Ravno nasprotno. Ura v čakalnici je minila izjemno hitro (saj se v čakalnicah VEDNO kaj zanimivega dogaja) in že sva sedeli na avtobusu za zadnjo postajo najinega potepanja – Key Largo. Iz Miamija smo se kar dolgo vozili, ker je bila na cesti gneča. Petek zvečer pač, so razložili. Zapeljali smo na Highway No.1, ki se razprostira prek širnih močvirij floridskega Evergladesa do južnih otokov Florida Keys. Po uro in pol dolgi vožnji smo prispeli v Key Largo. Okolica in majhne hiške so dajali vtis, da je čas pozabil na ta mali otok, vse se je zdelo tako…zakotno. A kasneje sva že videli nekaj trgovin in avtobus je ustavil zelo blizu najinega hotela. Natovorjeni kot dve partizanski muli sva vstopili v hotel in se prijavili. Soba je bila super, namesto ene king-size postelje sva dobili kar dve, balkon pa je gledal na hotelski bazen in marino. Boljšega si za konec najinega potovanja skoraj ne bi mogla želeti. O obveznem tuširanju sva postali tako utrujeni, da sva šli naravnost v posteljo.

Malce naju je opeklo sonce, a nič ne de. Izležavanje na plaži v Miamiju je pač pustilo malce posledic. Po televiziji so ravno preddvajali oddajo o playboyevih zajčicah, ki so se potepale po New Yorku. Zabavno je bilo, ker sva prepoznale skoraj vse atrakcije in si rekle: tu sva pa bile! Prav zanimalo me je, kako bo Key Largo izgledal zjutraj.

East USA, petič

2010-01-20T17:14:00.004+01:00

Vzeli sva taksi do motela, tam pustili prtljago in se odpravili raziskovat okolico. Po dnevih McDonaldsa in ostale maščobne golazni sta se prav prilegla solata in jabolčni sok. Ko sem malce gledala po internetu za reference, najinemu motelu niso pripisovali ravno najboljših ocen. Vendar ko sva prišli tja, so bili vsi zares prijazni, receptorka nama je celo zamenjala sobo, da sva bili bližje routerja za wireless in nama je tako delal bolje.

Mislila sem – od zdaj naprej bo vse lažje. Pa se je začelo. Da je šlo vse narobe, namreč. V Miamiju sva morali rezervirati hostel, ker mi par, ki mi je ponudil prenočišče, ni več odgovarjal na maile. Treba je bilo najti avtobus za Miami in pot, kako priti do glavne postaje. V Orlandu to namreč še zdaleč ni enostavno. Živeli sva namreč na obrobju, avtobusna postaja je bila v centru, javni potniški promet pa tako zmeden, da niti domačini niso točno vedeli, kdaj pride kateri avtobus. Orlando je bil torej prava zakotna luknja, edina rešitev je taksi, ki pa seveda ni poceni. Moja super Nokia je s pomočjo odlične MasterCard rezervirala hostel na South Beach, po dolgih urah premišljevanja pa smo ugotovili, da je najboljša rešitev do Miamija prvotno načrtovan avtobus Greyhound. Vmes sva si nabavili hrane za naslednje tri dni, se stuširali in uživali na toplem zraku. Kljub vsemu je bilo… posebno.

Naslednje jutro sva se že zgodaj zbudili, čakal naju je namreč brezplačni avtobus do Walt Disney Worlda, največjega zabaviščnega parka na svetu. Razprostira se ob jezeru Buena Vista, sestavljen pa je iz petih tematskih parkov. Midve sva si izbrali Magic Kingdom in ko sva prispeli, je bilo tam že veliko ljudi. Povsod se je slišala filmska glasba in vsi so bili veseli. Ob tem sem se spomnila na najinega sopotnika iz leta Washington-Orlando, ki je rekel: In Disney World everyone is happy. Pa še res je, še sami sva se nasmejali in uživali. Malce manj sicer, ko so bile čakalne vrste tako dolge, pa vendar.

Glede na to, da je bilo do Noči čarovnic še kar daleč, je bil celotni park okrašen z bučami, čeprav je bilo na soncu 40 stopinj. V kateri koli prostor si stopil, pa te je skoraj kap, saj so klime delala 100 na uro in garantirano ni bilo več kot 15 stopinj. Gre za kar velik zabaviščni park, opazili pa sva, da je precej več trgovin, restavracij in okrepčevalnic kot pa atrakcij. Občutek sem dobila, da gre bolj za doživetje (zapravljanja) kot pa za zabavo na igralih. To sva izkusili tudi sami, saj sva kar veliko časa preživeli v trgovinah. Vsak drugi obiskovalec je bil oblečen v Disneyevo majico, vsak tretji je hodil naokrog z mišjimi ušesi na glavi, prav vsak pa je nosil vrečko iz suvenir shopa – vključno z nama.

Veliko je atrakcij v obliki videa, predstav in vožnje z vlakci po dvoranah. Čisto po ameriško – po liniji najmanjšega odpora. Čakanje na slikanje z risanimi junaki pa se je merilo v urah, tako da sva misel na to opustili ob prvi neskončni vrsti malih in velikih otrok, ki so čakali na Miki Miško. Cel dan sva se potepali po parku, ob šestih pa sva se z najinim brezplačnim avtobusom vrnili v motel. Preznojeni, utrujeni od sonca in siti vseh oblik Miki Miške sva v motelu ugotavljali, kam bova spakirali vse najine stvari za nazaj domov. Vzdolž najine poti se je namreč nabralo kar nekaj dodatnih stvari, nahrbtnika pa nista dovoljevala kakšnih posebnih razširitev. Nekako nama je uspelo in polna nahrbtnika sta se skupaj z nama naslednje jutro že peljala v taksiju čez International Drive. Joj, ta Orlando, komaj sem čakala, da ga zapustim. Problemov milijon. Stric v taksiju je bil sila prijazen, le glede na dejstvo, da je bila ura pol osmih, je imel malce preveč našopano klimo. Občutek sem imela, da bosta na avtobusni postaji iz taksija izstopila dva pingvina, ne pa midve. Ker se je obsesija s klimo nadaljevala tudi na postaji, sva se hecali, da naju na Floridi bolj zebe, kot naju je v Torontu in New Yorku (kjer je bilo kakšna dva dneva res mraz). Se pa po teh avtobusnih postajah res vedno kaj dogaja, ko sediš v čakalnici. Že zadnjič so naju zabavali v New Yorku, danes pa so za popestritev poskrbeli policaji, ki so preverjali potne liste vseh čakajočih. Zaradi priseljencev, pravijo. OK, ni problema, pokaževa potne liste. Od kje da sva, vpraša stric policaj in se po najinem odgovoru opraviči, ker ne pozna Slovenije. Ampak kljub temu pravi, da mora biti fejst država, ker so nama dali vizo v potni list. Hecen stric, tale policaj. No, vsi pa je niso tako poceni odnesli kot midve. En mladi Japonec in še en stric latinskih potez očitno nista imela urejenih papirjev, saj so ju najprej temeljito pregledali (vključno s prtljago), nato pa jima nadeli lisice in odpeljali kdo ve kam.

Uspešno sva se vkrcali na avtobus za Miami in čakala naju je dolgih pet in pol ur dolga vožnja do najinega cilja. Avtobus je bil tako razjahan, da ne vem, iz katerega odpada so ga pripeljali, najini sopotniki pa so bili tako nemarni, da je vsak zasedel po dva sedeža. Tako smo se trije, ki smo prišli zadnji, morali stiskati zadaj pri stranišču. Groza, da ne govorim o čudovitih vonjavah iz sosednjega prostora.

East USA, četrtič

2010-01-12T10:11:00.007+01:00

Ko sva se iz hostla s podzemno vračali nazaj na avtobusno postajo, sem ugotovila, kako zanimivo se struktura prebivalstva menja na metroju vzdolž proge. Najina linija je bila »modra C«, ki je vodila od Downtowna do zgornjega Harlema. Midve sva navadno vstopale/izstopale na 42.ulici. Bolj ko smo se približevali Harlemu, manj belcev je bilo v vagonu. Na 110. ulici so navadno izstopili še zadnji…razen naju dveh in še ene petnajstih črncev vseh možnih odtenkov. Hecno. Ampak sva preživeli.

Po krajšem iskanju sva le našli najin 71.terminal za Washington, ker pa sva bile malce prezgodnji, sva počakali v čakalnici. Tu pa lahko doživi marsikaj. Najprej ena močnejša Latinka, ki se je pogovarjala s svojim namišljenim prijateljem, ali bolje – drla in kregala se je s svojim namišljenim neprijateljem. Nekaj o ameriški vladi pa pogojih za življenje in… Sledila ji je pa ena starejša gospa, ki je prišla k svoji hčerki na obisk in je iskala avtobus za Midtown med medkrajevnimi avtobusi. Pomagala ji je še ena ravno tako nesposobna gospa, starejša pa je z veseljem razlagala, da je niti ne pozna. Kako so se vsi napol gluhi pogovarjali po telefonu, raje ne bi. Kasneje, ko sva na avtobusu že čakali, da se odpeljemo, sva ugotovili, kako dobro je bilo kupiti karte vnaprej. Na avtobusni postaji je namreč ostalo kar nekaj ljudi, ki so morali čakati na naslednji avtobus. Ko smo po več kot štirih urah prispeli v Washington, je bila že skoraj tema. Kar hitro sva vzeli pot pod noge in šle v lov za najinim hostlom. Hodili sva kar nekaj časa in pot ni bila ravno prijetna – povsod čudni ljudje, malo avtomobilov, slaba razsvetljava. Naslednji dan so nama povedali, da je Washington eno izmed najbolj nevarnih mest v ZDA, posebej pa ponoči. Še dobro, da tega nisva vedeli prej. Sicer je Washington v centru deloval prav prijetno…

Cel naslednji dan sva namenili raziskovanju National Mall-a ali drugače povedano zelo dolge zelenice, ki se razteza od Capitola do Lincoln Memoriala. Najprej sva šli v lov za Belo hišo, ki je dejansko tako skrita, da sva jo komaj našli, pa še potem se jo je videlo tako od daleč, da jo je moj zoom na fotoaparatu komaj dosegel. Sicer pa je veličastna. Nadaljevali sva proti Washington Mounamentu, od tam pa vzhodno po »zelenici« do Capitola. Capitolio sem videla že v Havani in čeprav je manjši, mi je washingtonski lepši.

Predvsem najbrž zaradi urejene okolice in ambienta. Ob jezercu sva posedali in se smejali račkam, ki so molile rep iz vode. Pravi dan za oddih, nebo je bilo brez oblačka in toplo sonce nama je napolnilo baterije. Počasi sva se odpravile nazaj do Washington Mounamenta in od tam naprej zahodno do Lincoln Memoriala. Zanimivo je bilo naslednji dan videti iz zraka, kako so vse te tri zgradbe zgrajene v isti liniji na sredini parka, pa čeprav je park dolg vsaj 30 ulic.

Povzpeli sva se do strička Lincolna, prebrali ustavo, si ogledali Martin Luther Kingov »I have a dream« govor in občudovali umetno jezerce. A ko sva se vračali nazaj v hostel, sva ugotovili, da več kot en dan v Washingtonu res ni kaj za počet. Imeli sva dovolj ameriškega narodnega ozaveščanja, zato sva se odpravili na topel jug, Florido.

Zjutraj niti nisem rabila, da bi me budila ura, ker so tako ali tako vse punce v sobi (no, razen ene uboge Avstralke) že hodile naokrog. Je bilo pa fino, ker mi ni bilo treba paziti, kako »glasno« pakiram. Oprtale sva si vedno težje nahrbtnike in odšli do postaje Metro Center, od koder sva se s podzemno zapeljali do letališča. Tam sva bili dobro uro prej, kar sploh ni bilo slabo, saj sva se od začetka bolj slabo orientirali. Nekaj sva še brkljali s prtljago in bili oproščeni plačila za notranji let… Super, prihranili 40 dolarjev. Kar malo se mi je oddahnilo, ko nama je avtomat izpljunil najini karti – nisem bila namreč ravno prepričana v kredibilnost spletne agencije, kjer sem karte rezervirala.

Ko smo se vkrcali, smo pred vzletom morali počakati še nekaj letal, preden smo prišli na vrsto. Zelo zanimivo je bilo videti, kako se je cela vrsta letal postavila eden za drugim in se počasi peljala na vzletno stezo. Ko smo vzleteli, se je razprostrl čudovit pogled nad National Mall in preostali Washington, kmalu pa je izginil za oblaki in čakala nas je dvourna vožnja do sončnega Orlanda. In res je bil sončen, v vsem svojem blišču nas je pričakal s 28 stopinjami Celzija. Mmmm… I like J

East USA, tretjič

2009-12-29T11:05:00.012+01:00

S podzemno sva se zapeljali do spodnjega Manhattna in se sprehodile do Brooklynskega mostu. Nazaj grede pa sva se ustavili še pri palači Združenih narodov in slikali slovensko zastavo. V hostlu naju je čakala lepo na novo urejena moderna soba, čisto nasprotje taborjenju v Torontu. Življenje tam je bilo prav prijetno.

Zjutraj sva se zbudili kot novi, polni pričakovanj sva se napotili v downtown. Vmes sva se ustavili še na Washington Square Gardenu, kjer sva v objektiv lovili veveričke. Šli sva si pogledat Ground Zero, kjer je zdaj spominska soba in razstava o tem, kako bodo uredili spominski park. Ozrli sva se še na mestno hišo, Trinity Church in Wall Street. Na Wall Streetu sva si ogledali tudi borzo in slavnega bikca. Pot naju je vodila v Battery Park, kjer sva se vkrcali na trajekt za Liberty Island, kjer stoji Kip svobode.

Takoj, ko sva stopili na trdna tla znamenitega otočka, sva začutile prve dežne kaplje. Saj je bilo oblačno, ampak da bi pa padal dež… Tako pa ni izgledalo. Sprehodili sva se okrog in ko so kaplje postale že zelo debele, sva se postavili v vrsto za trajekt nazaj. Vmes je dež ponehal in zdelo se je super, ko pa smo pripluli nazaj, je začelo tako liti, da sva kar nekaj časa vedrili v parku. Ugotovili sva sledeče: »En dan prej naju je zeblo. Tokrat sva se zelo toplo oblekli, pa nama je zakuhalo že do metroja. Prideva z metroja, naju pa še opere! Pa sej to ne moreš verjet!« Jah, v New Yorku lahko doživiš pa prav vse…

Ko sem naslednje jutro pogledala skozi okno, se je na modrem nebu lesketal sončni vzhod. Obetal se je lep dan. Bila je nedelja in najin zadnji dan v New Yorku, zato sva ga hoteli izkoristiti za sprehod po Central Parku. Tam nama ni bilo nič jasno – za začetek sva uzrli široko tropasovno asfaltno cesto za kolesarje in tekače s semaforji za pešce (?!). Ma kaj so nori ti Američani? Kljub dokaj zgodnji uri je bilo na progi že na stotine rekreativcev in človek dobi občutek, da je to en pravi atletski narod. Kar – da ne bo pomote – še daleč ni res, lahko povem iz prve roke. Da je Centralni park ogroooooooomen, se mi je zdelo, a da je tako ogrooooooooooooooooooooooooooooooooooooooomen, se mi ni niti sanjalo.

Sprehajali sva se po potkah, se umikali vedno bolj številčnim tekačem in slikali čudoviti del Manhattna, v katerem si v srcu mestnega vrveža, a kljub temu tako zelo daleč. Izza drevesnih krošenj so se v daljavi dvigali številni nebotičniki, cestnega vrveža pa skorajda ni bilo slišati. Male račke so se igrale v jezeru Jacquelin Kennedy, na Great Lawn so trenirali baseball in želvice so se mirno sončile v Turtle's Pond. Od zunaj sva si ogledale tudi Metropolitanski muzej, a čas nama kaj bolj podrobnega ni dopuščal. Sicer pa tako ali tako nisva bili ravno za muzeje.

East USA, drugič

2009-12-29T10:45:00.013+01:00

Kupili sva karto do New Yorka z mesnim postankom na slapovih. Vreme nama ni bilo ravno naklonjeno, čeprav mnogo bolje, kot da bi deževalo. Po dveh urah vožnje smo prispeli na kanadsko stran Niagarskih slapov, kjer naju je čakala prva streznitev dneva. Slapovi namreč. OK, da ne bo pomote – so lepi, veliki in imajo veliko obiskovalcev, ampak… proti argentinskim slapovom Iguasu so pravi lulček. Naslednja streznitev pa naju je čakala, ko sva po slabi urici sprehajanja ob slapovih ugotovile, da je to pravzaprav to. Dejansko tam ni kaj dosti pametnega za počet.

Kanadčani so sicer iz tega naredili cel spektakel, a ker nama ni bilo mar za zabaviščne parke, sva jo kmalu pobrisale nazaj proti avtobusni postaji. Počakali sva nočni bus za New York, ki naju je najprej zapeljal do meje z ZDA. Tam so naju pregledali kot kriminalce, pobrali so nama prstne odtise, skenirali oči, še enkrat zahtevali vizo, zastavili milijon vprašanj in za nameček še zaračunali en mali zeleni listek. Vizo.Ker je bilo vse OK, smo šli do Buffala, tam za minuto ujeli avtobus za New York in se skobacali nanj. No, bilo je kot v kakem filmu, avtobus polne temnopoltih in glasnih ljudi, vsi so si zasedli po dva sedeža, kot bi bili sami. Za šoferja smo imeli enga simpatičnega črnca, ki bi ga prej dala v videospot k P.Diddyju kot pa za volan. Pa tudi izjave je imel temu podobne. Po nekaj vmesnih postankih smo se ob 6h zjutraj zapeljali na avtobusno postajo na Manhattnu. Končno – New York!

Dan se kar ni hotel zaključiti, čeprav se je šele dobro začel. Kupili sva dnevno karto za podzemno in jo najprej ucvrli v hostel. Ta pa v Harlemu. Ajoj, povsod sami črnci (že na metroju za v to smer), na sebi si lahko čutil vsak pogled. Pa niso bili nič vsiljivi, niti nadležni (ali celo nevarni). Dejansko pa prvi stik s Harlemom ni bil najbolj prijeten, bolj zaradi mojih predsodkov kot zaradi česarkoli drugega. Prtljago sva pustili v hostlu in ko je ura odbila 7 zjutraj, sva jo že popihali nazaj v mesto. Najprej sva si privoščili zajtrk in prvo luč Manhattna uzrli na 42.ulici. Sprehodili sva se do Times Squarea, nadaljevali do hale Radio City, si pobliže pogledali Crysler Building in glavno železniško postajo Union station. Z dvigalom sva se povzpeli na 84. nadstropje Empire State Buildinga in razgled je bil fenomenalen. Človek ne more verjet svojim očem. Pogled na Manhattan je bil veličasten, iz globine so doneli glasovi siren in hupanje avtomobilov. Zdelo se je, kot da so nekje daleč, daleč…

East USA, prvič

2009-12-25T19:30:00.007+01:00

Ko sva po dooooooolgih urah letenja (natančneje 2.10 in 8.40 ur) končno prispele v Toronto, sem si oddahnila. Končno! A ne za dolgo. Bluzile sva po letališču, da bi nekako pridobile informacije, kako najhitreje prideva do mesta. Busi, podzemna…vse čista zmeda. Nekako nama uspe in trola naju zategne do podzemne, od tam naprej pa v center. Ko sva stopile na plano, so naju obdali visoki nebotičniki in gneča na cestah. Kam pa zdaj?

Imeli sva nek ušiv zemljevid Toronta, ki ne samo da ni imel napisanih vseh imen ulic, še natančen ni bil. Po nekajminutnem gledanju v najin ubogi list papirja najdeva ulico in ugotoviva, da gre za območje China Town-a. Odpraviva se tja, hostla nikjer. Ugotoviva, da je ulica z enakim imenom še malce naprej. Pa saj ne moreš verjet! V Torontu je pa res vse možno. Sicer pa je bila ta ulica še bližje centru, tako da je bilo super. Najdeva hostel. Ajej. Ni izgledalo preveč optimistično. Dejansko »china«. Že zunanjost naju je odbila, vse staro, polomljeno, razjahano…Na ozkem hodniku vse živo od hrane, čevljev in pijače, vse kičasto. Soba v končni fazi niti ni bila tako slaba, spiva sami in imava svoj WC. Siti vsega sva odložili težke nahrbtnike in se podali v lov za hrano. Našli toaste (za katere takrat še mislili nisva, da bodo najini stalni spremljevalci naslednjih 14 dni), izvedeli, da avtobusnih kart ne moreva kupiti vnaprej ipd. Ko sva se vrnili v hostel, je ta izgledal že malce bolje. Odpravile sva se spat ob 20.00. Bil je dolg dan… Naslednje jutro sem bila pokonci že ob 4h zjutraj in ni mi spelo, da bi zaspala nazaj. Prvič v življenju me je časovna razlika popolnoma zmedla. Zunaj je bila še popolna tema, mežikale so le lučke na CN Towerju. Jah, ni veliko sob v Torontu, ki bi imele pogled na CN Tower. O podrobnostih, da sem imela pogled tudi na razmetano dvorišče zmedene kitajske familije, ne bi. Kot v kakšnih filmih – umazane in razmetane kitajske četrti. Kmalu zjutraj sva jo mahnile v downtown.

Malo sva si pomagale z najinim super zemljevidom, potem pa sva jo pihnile kar po občutku. Trgovine še niso odprle svojih vrat, sva pa z opazovanjem ljudi lahko dobile občutek, kako teče življenje v Torontu. Younge Street, Front Street, CN Tower, bluzenje po podzemni in lov za adapterjem. Na najino srečo imajo v Kanadi in v ZDA enake vtičnice, tako da ne bova rabili dveh različnih. Kmalu popoldne sva se že skoraj vrnili v hostel, ko sva se utrujeni prepričali, da si greva ogledat še Casa Loma, mali gradič, ki ga je dal postaviti angleški lord, po njegovi smrti pa ga je država vzela v svojo last.

Dejansko v Torontu ni bilo kaj veliko za počet… Veselili pa sva se naslednjega dne, ko sva se odpravili gledat Niagarske slapove.

Argentina, prvič

2009-07-16T16:19:00.007+02:00

Ko se danes oziram nazaj, ugotavljam, da Argentina nikoli ni bila na mojem spisku “wanna visit” dežel, pa čeprav sem si vedno želela obiskati Južno Ameriko. Po pričevanjih in preteklem mišljenju sem vedno mislila, da je to popolnoma zevropizirana država, ki mi nima kaj nuditi. Kako zelo sem se motila. Čeprav je Argentina dežela priseljencev in tam živi tudi na tisoče Slovencev, nima prav nič okusa po Evropi. Prav nasprotno – v tropih najdemo edinstveno mešanico latinskega temperamenta, na jugu pa s svojimi neusmiljenimi življenjskimi pogoji kraljuje Patagonija. In že za sam začetek smo se namenili prav tja.
Po dolgih urah letenja iz Evrope smo prispeli na letališče v Buenos Aires, kjer nas je pričakalo toplo vreme brez oblačka na nebu. Za seboj smo v Evropi pustili pusto zimo, prispeli pa na čudovito celino, kjer nas je objelo sonce. Že smo začeli uživati, ko so nas na letališču po zvočniku obvestili, da se je vkrcavanje na letalo za El Calafate že začelo. Neradi smo zapustili martinčkanje in se naveličani letal in dolgotrajnega sedenja še enkrat skobacali na letalo. Čakale so nas še (pre)dolge tri ure letenja. Pristanek v El Calafateju, prvi vdih svežega zraka in pogled po okolici – oja, to je tisto prevo – Patagonija! Sonce se je lesketalo v bližnjem jezeru (normalno, ledeniškega nastanka), hribčki so odsevali skromno rastje in vrhovi so se kopali v svetlobi. Pa saj to ne moreš verjet, bi rekel naš Matej. Noro.

Najprej se je bilo treba seveda slikat na letališču, naša prva gasilska, potem pa smo se z malim kombijem odpeljali do vasice El Calafate nekaj kilometrov stran. Od daleč smo lahko opazovali kondorje v letu, ob cesti pa je raslo polno grmov brusnic Calafate. Ko smo prispeli v hostel I Keu Ken, je sonce že začelo zahajati. Pohiteli smo do trgovine, kjer smo si kupili nekaj hrane in nato iz hostla opazovali čudovito okolico. Naslednji dan smo se že navsezgodaj odpravili v nacionalni park Glaciar Perito Moreno, kjer kraljuje veličastni ledenik Perito Moreno. Ob poti so nas spremljale ptice ujede, grmi Calafate in nizko rastje. Ko smo se pripeljali čez zadnji hribček, se je pred nami odprl nepozabni pogled na ledenik in v hipu nam je zastal dih. Pa saj ne moreš verjet!

Bila sem kar malce na trnih in komaj sem čakala, da pridemo bližje. Nasproti ledenika je urejena sprehajalna pot s kar nekaj točkami za fotografiranje. Ker je bilo še zgodaj, turistov še ni bilo veliko. Okupirali smo eno izmed ograj in opazovali velikana. Ledenik Perito Moreno v osrčju Patagonije je eden izmed peščice ledenikov, ki se dejansko širijo in ne krčijo. S svojimi 14 kilometri sega od obsežne ledene plošče andskih vrhov do ledeniškega jezera v dolini. Čeprav na prvi pogled ni videti, je površina ledenika razbrazdana in na mnogih mestih prekrita s snegom. Popolna past za nepazljive.

Izza oblakov je kmalu posijalo sonce in objelo visoko steno ledenika, v povprečju visoko 40 metrov. Ves čas nas je spremljal hrup iz notranjosti ledenika, saj se je led v ledeniku v dolini topil, se krušil in trgal od glavnine. Kar naenkrat je močno zahrumelo in gromozanski del stene se je zrušil v jezero. Waw! Noro! Za slikanje je bilo seveda prepozno, nam je pa dalo volje, da čakamo še malo. Imeli smo izredno srečo, saj se je v tistem dopoldnevu odkrušilo veliko stene in imeli smo dosti možnosti za dober posnetek.

Kmalu se je na poteh parka nabralo kar veliko turistov in počasi smo se premaknili do pomola, od koder nas je ladjica zapeljala po jezeru vse do ledenika in nam pričarala pogled na to ogromno ledeno gmoto še iz druge perspektive. Na ladjici smo si privoščili viski z ledom iz ledenika, posneli še nekaj fotografij in uživali v sončnih žarkih.

Vreme nam je bilo resnično naklonjeno. V Patagoniji namreč nimajo vremenske napovedi, pa tudi če bi jo imeli, ne bi nič pomagala. Vreme se spreminja iz minute v minuto, več dni stabilnega vremena pa je izjemna redkost. Da ne govorim o soncu, ki ga marsikateri obiskovalec Patagonije v celotnem potovanju sploh ni videl. Ko smo se vrnili v El Calafate, smo v trgovini nakupili hrano in si izposodili opremo za tridnevni treking v nacionalni park Los Glaciares. Naš prvi treking. Kako te lahko v treh dneh prevzamejo občutki veličastnosti, počaščenosti in neizmerne sreče... pa drugič.

Škotska, četrtič

2008-09-26T21:19:00.014+02:00

Ker smo v Aberdeen prispeli dokaj zgodaj, sva se z Branko odločili, da greva na sprehod. V avli sva srečali še nekaj članov naše druščine, ki so se ravno odpravljali v center mesta z avtobusom. Takoj sva se jim pridružile in začela se je dogodivščina, ki se je bom še dolgo spominjala. Najprej že to, da smo avtobus čakali na desni strani ceste, čeprav smo bili na Britanskem otočju (beri: vozi se po levi). Potem smo napadli mimoidočega, naj nam pomaga pri iskanju avtobusa, pa je dejal, da ga bomo prej ujeli, če odidemo 100 metrov naprej na glavno cesto (zveni dokaj logično, ne?). In smo ga. Prijaznega voznika smo prosili, naj nam ustavi v centru, kjerkoli pač to že bo.

Ko smo prispeli, smo se sprehodili po glavni ulici, večerjali v PizzaHut-u in se slikali pred aberdeensko galerijo. V bistvu smo si ogledali vse stvari, katere smo šli gledat naslednji dan, le da s počasnejšim in bolj umirjenim tempom. Iskali smo tako pristno škotsko gostilno, kjer bi v miru posedeli ob pijači in se pogovarjali. Naleteli pa smo na nekaj povsem drugega. Stara cerkev je že od zunaj dajala čuden vtis in bolj za šalo kot zares smo odšli v lokal (ki je bil v tej cerkvi, da ne bo pomote). V celoti je bil opremljen v stilu vampirjev in okolja iz grozljivk, natakarji so bili naličeni v rdečo in črno barvo ter vsepovsod so visele pajčevine.

Lokal je sestavljen v več nadstropjih in mi smo se povzpeli na vrh, pa bolj zaradi radovednosti, s čim nas bo lokal še presenetil. Izbiral si lahko med sedmimi koktelji smrtnih grehov (dejansko so se imenovali Greed, Pride, Envy, Gluttony, Lust, Sloth in Wrath) ali pa napitki iz epruvetk. Skratka – grozljivo. Smo si pa s tem močno popestrili večer. Kot rečeno smo se naslednji dan znova sprehodili skozi Aberdeen in si pogledali drugo najstarejšo univerzo, galerijo in še nekaj drugih bolj zanimivih stavb.

Pot nas je nato vodila po vzhodni obali do mesteca Stonehaven, tam smo si v bližini ogledali ruševine nekega gradu, ki je bil sezidan na pečini in je ponujal super razgled na morje. Nato smo se odpravili do gradu No. 8 – Glamis Castle. Gre za grad, v katerem je odrraščala Her Majesty Elly II. in ker se je pisala Lion, povsod v gradu in njegovi okolici najdemo leve v takšnih ali drugačnih oblikah. Eeeeeeeee... Boooooooring.

Tam se je nastavljal tudi eden izmed primerkov dolgodlake krave, ki je sicer zelo razširjena vrsta na Škotskem, vendar skoraj nikoli ni bilo primernega trenutka za fotografiranje. No, tega bo zdaj imelo na sliki zagotovo najmanj 200 ljudi, ki je takrat obiskalo grad, saj je bilo treba na posnetek skorajda čakati.

Vsi smo bili že malce na trnih, ker smo načrtovali dan končati v glavnem mestu Edinburgh. Gre namreč za eno izmed najlepših evropskih prestolnic in je za mnoge predstavljal vrhunec tega potepa. A je bilo na to treba še malce počakati. Vmes nas je čakal še rad No. 9, ki pa naj mi oprosti, da sem pozabila njegovo ime (lahko torej domnevate, da je bil izredno zanimiv).

Spomnim se ga zgolj po pavih, ki so se smukali vsevprek po travi, perja pa niso hoteli pokazati. Po poznem kosilu smo se končno odpeljali Edinburghu nasproti in ko smo zapeljali mimo znamenitega železniškega mostu pred mestom, smo vedeli, da smo zdaj res blizu. Čakal nas je samostojni ogled mesta, ki smo ga povečini preživeli v trgovinah. Z Branko sva se odpravili tudi skozi mestni park, kjer so ravno gostili neko tekmovanje, podobno triatlonu. Dan sva zaključile ob vrčku piva na letnem vrtu ene izmed gostiln, kjer naju je prijetno grelo pozno popoldansko sonce.

In zakaj bi bil zadnji dan kakorkoli drugačen od ostalih? Seveda ne, sledil je grad No. 10 – Edinburgh Castle. Tam nam je že pošteno zmanjkovalo denarja, zato smo bili skoraj vsi “child” (vključno z Branko) ali pa “senior” (tisti, ki res niso mogli skrit svojih let). Sprehodili smo se po obzidju in na vrhu občudovali prelep razgled na Edinburgh pod nami.

Grad je sestavljen iz več stavb, povezanih s tlakovano potjo. Med njimi najdemo tudi grajsko cerkev, ki je bila posvečena I. in II. svetovni vojni. Z Branko so naju še najbolj zanimali kraljevi dragulji, ki jih hranijo v eni izmed ORTO varovanih sob, s stražarjem na dvorišču pa se je slikalo milijon Japončkov, zato sva se temu dejanju iz principa odpovedali in šli raje na kavo. Na poti z gradu smo videli še “one o'clock” top, ki vsak dan (razen nedelje) ob enih popoldne izstreli eno kroglo. Gre za čisto praktično stvar, saj je top vedno udaril točno ob enih in tako so si lahko ljudje (predvsem pa mornarji na ladjah) nastavili uro na točen čas. In zakaj ravno ob enih? Škoti so pač skopi, pomislite, koliko krogel bi šlo, če bi streljali ob dvanajstih!

Popoldne smo preživeli na ulici Royal Mile, ki je tudi resnično dolga eno miljo, kar pa pomeni tudi eno miljo raznih trgovinic in lokalčkov. Ogledali smo si predstave uličnih umetnikov, katedralo, se sprehodili do palače Hollyrood na samem koncu ulice Royal Mile in zapravili zadnje funte. Z Branko sva odkrili velik tloris mesta, po katerem si se lahko sprehajal in uličico citatov slavnih Škotov, ki so bili vklesani v kamen. To, da je bila Branka čisto razjarjena nad smešno nizkimi cenami obutve Dr. Martens, pa kdaj drugič (aja, pa nobeni ji niso bili prav). Dan se je počasi nagibal k večeru in čakala nas je dolga nočna vožnja do Londona. Zahajajoče sonce nas je pozdravilo na še zadnji dan na Škotskem in obudilo lepe spomine na pretekle dni.

Škotska, tretjič

2008-09-17T20:31:00.004+02:00

Po ogledu ruševin Urquhart Castle smo se odpravili naprej ob jezeru do turističnega središča Loch Ness Centre, kjer smo si ogledali multimedijsko predstavitev o jezeru in njegovih prebivalcih. Sprehodili smo se skozi sobe, ki so si vrstile ena za drugo. Začeli smo v prvi sobi, kjer je podrobneje opisan nastanek jezera in njegova sestava. Nato smo odšli naprej in spoznali nekaj več stvari o živalih, ki živijo tam. Skratka – vsaka soba je imela svojo tematiko. Kar je bilo še najbolj pomembno, je bila resnica o Nessie in vseh njenih videnjih. Legenda o jezerski pošasti sega že v prva stoletja po Kristusu, vsako leto pa beležijo več kot sto videnj skrivnostne Nessie. Ena izmed sob omenjenega centra je v celoti posvečena fotografijam in video posnetkom, na katerih naj bi bila legendarna pošast. In prav vse dokaze so znanstveniki ovrgli. Celo najbolj znano fotografijo izmed vseh!

Na slikah naj bi bili zgolj igre senc in valov, tjulenji, ki priplavajo iz Severnega morja (s čimer je Loch Ness povezan na svoji severni strani) in hlodi. Edino, kar je begalo znanstvenike, so bila pričevanja očividcev, saj so prav vsi opisali Nessie na podoben način – dolg vrat z majhno glavo in večjim trupom. Po opisu sodeč gre za dinozavra, ki pa je izumrl že pred mnogo milijoni let. Še vedno pa ostaja droben dvom. Kaj če...?

Zapustili smo Loch Ness in se odpravili do gradu No. 5 – Cawdor Castle. Zelo je bilo zabavno, ko se je vodič pogajal za ceno vstopnine. Bilo nas je namreč premalo, da bi lahko vzeli skupinsko karto, sicer pa je bila vstopnina kar visoka. Vodič se je namreč pogajal, da bi pridobili cenejšo karto, kar mu je na koncu tudi uspelo, ko je zagotovil, da se naslednji teden vrne z trikrat večjo skupino. Ko smo ga nato vprašali, če res pripelje še koga, se je le nasmehnil: “Ah kje!” Osebno mi ta grad ni k srcu prirasel nič bolj, kot ostali, do sedaj že videni gradovi. Je pa name močan vtis naredil vrt, ki je bil izjemno lepo urejen in imel tudi labirint iz žive meje. To so se mi zasvetile oči! Pa kaj, ko je bil zaprt za turiste... Z Branko sva se sprehajali po vrtovih, ki so kar puhteli od cvetja in polnega cvetličnega vonja.

Na poti proti Invernessu smo se ustavili še v parku Culloden, kjer so Škoti nekaj mesecev nazaj odprli spominski park, ki stoji na mestu, kjer so se borili Highlanderji in Angleži. V sredini stoji spomenik vsem padlim in priča o neusmiljenih bojih za svobodo ljudi in zemlje. Za konec smo se podali še po ulicah Invernessa, kjer smo se zaradi dežja raje zadrževali v trgovinah.

Spali smo v majhnem mestecu Grantown-On-Spey, ki samo po sebi ni nič posebnega, pravo malo podeželsko naselje. Z Branko sva se zvečer odpravili na potep in se nadihali svežega zraka.
Grad No. 6 – Blair Castle je bila naša naslednja postojanka petega dne potepanja po Škotski. Ponovno nič zanimivega, razen rogovi samorogov in ostalih trofej, ki so bili razstavljeni vse povsod po hodnikih in sobanah. Koliko živali je moralo umreti za tako zbirko!

Dan je bil namenjen prečkanju Highlanda, oziroma najvišjega dela Škotske. Ob poti smo se ustavili tudi za ogled najmanjše destilerije viskija na Škotskem, The Edradour. Kot povsod, nas je tudi tu pričakal “welcome drink”, prijazen gospod v kiltu pa nam je razkazal poslopje. V primerjavi z destilerijo Talisker na otoku Skye, ki smo si jo tudi ogledali, je bila ta prav smešno majcena. Vse je bilo desetkrat pomanjšano in tako drobno. V trgovini z omamno pijačo pa smo lahko občudovali tudi najdražjo steklenico viskija, ki je stala kar 999 funtov (cca. 1300 evrov).

Preden smo zvečer prispeli na cilj v Aberdeen, smo se vmes ustavili še v gradu No. 7 – Balmoral Castle. Gre za poletno rezidenco angleške kraljeve družine, kjer je seveda vse v znamenju “her majesty” in podobno. Stolpičast grad je bil med vsemi ostalimi res nekaj posebnega, mogočni vrtovi in gozdovi pa so ponujali neskončne sprehajalne poti.

Kadar je kraljeva družina prisotna, je grad navadno zaprt za turiste, nisem pa prepričana, če tudi pešpoti. Dan smo zaključili v Aberdeenu, kjer so nas tako kot tudi drugje na Škotskem pozdravili zajci. Teh je tu ogromno, so divji in se prosto sprehajajo... povsod.

Škotska, drugič

2008-09-10T14:16:00.005+02:00

Tretji dan je bil v celoti namenjen izletu na otok Skye, ki leži ob zahodni obali Škotske. Zjutraj smo se odpravili mimo Fort Williama v gričasto pokrajino obmorske obale. Ves čas nas je spremljalo spremenljivo vreme, ki je zdaj poskrbelo za dežne kaplje, zdaj za sončne žarke.

Naša prva postojanka je bil grad No.2 Eilean Donan Castle, mogoče najbolj znan grad na Škotskem, ki je znan postal šele po vlogi v filmu Highlander. Grad je v bistvu zgrajen na otočku zelo blizu obale, do gradu pa vodi dolg most. Ob oseki skoraj ne moremo govoriti več o otočku, saj voda tako usahne, da se da do gradu skoraj sprehoditi po kopnem.

Vreme nam ob ogledu ni bilo ravno naklonjeno, ravno se je pripravljal tisti dež, ki v bistvu sploh ni dež in bolj rosi iz megle. Pa čeprav se človeku niti ne zdi, da kaj pada iz neba, je v dveh minutah moker kot miš. Škotsko vreme pač. Pot nas je nato vodila čez visok in strm most na otok Skye. Oblika mostu je podobna narobe obrnjeni črki U in je tako strma zato, da lahko ladje mirno plovejo pod mostom, ne da bi ga bilo treba dvigovati in spuščati za vodni promet. Narava tega otoka je zelo podobna ostali škotski pokrajini, prevladujejo majhni zeleni grički in dolinice. Ustavili smo se v destileriji Talisker, ki sicer ni največja na Škotskem, je pa ena izmed večjih in ima tudi urejen ogled po posameznih delih.

Za začetek so nas pogostili z “welcome drink” v avli, nato pa nas je prijazen mladenič popeljal skozi destilerijo. Razkazal nam je vse obrate, skladišče in razkril skrivnost angelovih deležev (angel's share). Ko v sode napolnijo viski, ga pustijo v kleteh, da zori. Ker pa ima viski v sebi veliko alkohola in ker les sodov prepušča zrak, alkohol hlapi iz sodov. Tako po dvajsetih letih zorenja viskija v sodu dobimo tudi do 15% manj tekočine, kot v času točenja. In vsemu, kar iz sodov izhlapi, destilerji pravijo angelov delež. Nič čudnega, da se angelčki na vseh slikah tako prešerno smejejo...

Po še kaki uri vožnje je sledil grad No. 3 – Dunvegan. Z Branko sva zanj navijali, ker so tam v neposredni bližini tudi tjulenji, a jih zaradi zmešnjave v organizaciji časa nisva videli. To je bila Branka slabe volje... Sicer pa grad kot sam ni bil nič posebnega, smrdel je po naftalinu prav tako kot drugi. Skratka – boring.
Ko smo se odpravljali nazaj proti “celini” (v kolikor je Britanija sploh lahko celina), smo na poti proti mestecu Portree naleteli na veliko število veternic, ki so bile postavljene ob cesti. To je zanimivo predvsem zato, ker drugje na Škotskem takega prizora ne boste videli, sploh pa so imeli tam o postavitvi veternic veliko polemik in razprav. Ko smo prispeli v Portree, smo se vsi zapodili v fast-food ob obali, kjer so nam družbo delali napadalni galebi. Na vsak način so se namreč hoteli dokopat do naših krompirčkov in hamburgerjev. Sicer mestece obdaja majhen in miren zaliv, kjer so privezane mnoge barke in čolni. Zelo zanimiva je prav ulica ob zalivu, ker jo sestavljajo vrstne hiše živopisanih barv, ki razbijejo monotonost okolja.

Četrti dan je bil za mnoge vrhunec potepanja po Škotski, saj smo obiskali Loch Ness, domovanje jezerske pošasti Nessie. Nessie sicer nismo videli, smo pa obiskali grad No. 4 – Urquhart Castle. Ruševine ostankov tega gradu so mi bile osebno bolj všeč, kot drugi urejeni in smrdeči gradovi. Še posebej sem bila navdušena nad predstavitvijo, ki smo si jo ogledali, preden smo se podali k ruševinam.

V hribu je urejen center obiskovalcev, od koder turisti lahko gredo v dvorano s predstavitvijo. Tam se zavrti 10 minutni film o gradu in njegovi zgodovini, nato pa se odgrnejo zavese izpred oken in odpre se pogled na ruševine. Zelo domiselno in kul. Z Branko sva se povzpele na stolp in opazovale gladino jezera, če bi čisto slučajno ugledali kakšno valovanje ali pa mogoče celo glavo Nessie. A kot smo kasneje v The Loch Ness Centre izvedeli, so bili še vsi dokazi, ki so dokazovali obstoj Nessie, ovrženi. O tem pa kdaj drugič.

Škotska, prvič

2008-08-25T20:47:00.003+02:00

Že mesec bo, odkar sem se vrnila z mojega letošnjega poletnega potepanja. Tokrat bo govora o deželi zelenih gričev, gradov in karirastih kiltov – Škotski. Dežela te nevede potegne vase, saj tu živijo prijazni in preprosti ljudje, s posebnim smislom za humor in zavijajočim naglasom, ki skorajda ne spominja več na angleščino. Moj prvi stik s Škoti sem doživela ob večernem pohajkovanju po Glasgowu, ko smo po doooooooolgij urah vožnje končno prispeli v največje, a ne glavno mesto Škotske. Prva stvar, katera mi je švignila v glavo ob pogledu na pomankljuvo oblečene ljudi (pri 15 stopinjah Celzija, raje pa še kakšno stopinjo manj), je bila ta, da so Škoti zelo »topel« narod. Za njih je bila sredina julija glavna konica poletja in nihče jim ni mogel preprečiti, da se ne bi temu primerno tudi oblačili. V končni fazi pa to niti ne preseneča tako zelo – pravi whiskey je doma po celotni Škotski, pijejo ga vsi in ga je že skoraj malo čutiti tudi v zraku.

Naša prva postojanka je bil torej Glasgow, velikansko mesto z več kot milijon prebivalci, ki spominja na viktorjanske čase, saj je pozidan v rdeči opeki in s pridihom starega industrijskega mesta. Pravega središča to mesto nima, tudi starega jedra ne. Gre za mesto, ki se je razvilo izključno skupaj z industrijo in bil sam sebi namen. V zadnjih nekaj letih so veliko zgradb preuredili v novejši slog, več je modernih lokalov in počasi tudi mesto dobiva svoj utrip. Je pa res, da mesto ni nič posebnega, vsaj za turiste popolnoma nezanimivo. Omeniti velja staro katedralo iz 12. stoletja, viseči most in zgradbo po zgledu Sydneyske opere.

Pot smo naslednji dan nadaljevali proti severu. Naša prva postojanka je bilo jezero Loch Lomond, sicer priljubljeno letovišče in prostor za oddih Glasgowčanov. Izvedeli smo tudi, da je to največje jezero na Škotskem in tudi celotni Britaniji po površini, a ne po prostornini. Ta laskavi naslov si namreč zasluži Loch Ness z več kot 200 metri globine in temu primerno tudi večjo količino vode.

Okolica Loch Lomonda vzbuja pravo pravljično vzdušje, majhne pritlične kamnite hišice z urejenimi vrovi in pisanimi polkni spominjajo na tiste iz Sneguljčice in sedmih palčkov. Peščena obala se razprostira v neskončnost in tu pa tam ob obali vidimo majhne hiške ali pomolčke. Nič čudnega, da so jezero in njegovo okolico opevali mnogi škotski pisatelji in pesniki. Branki so se najbolj v spomin vtisnili vrtni palčki, ki so bili postavljeni za eno izmed hišic. Bilo jih je zagotovo dvajset in postavljeni so bili tako, da so dajali občutek, kot da se pogovarjajo.

Do našega cilja v bližini Fort Williama nas je ločil še obisk mesteca Inverary in istoimenskega gradu v neposredni bližini. Pa se je začelo. Z gradovi namreč. Na potepu po Škotski sem jih videla toliko, da jih zdaj nekaj let ne rabim več obiskovat. No, grad no.1 – Inverary. Gre za grad, v katerem že stoletja vlada družina Campbell, ki izhaja iz klana Campbell. Na Škotskem so v zgodovini klani igrali močno vlogo, saj so predstavljali prave Škote, ki so se vedno hoteli zoperstaviti angleški kroni. Mogoče še najlepšo sliko o škotski zgodovini predstavlja film Pogumno srce (Brave heart), v katerem je v vlogi znanega škotskega bojevnika Williama Wallacea zaigral Mel Gibson.

Sam grad je lepo urejen, v njem še vedno kdaj pa kdaj obeduje družina Campbell in na njegov račun tudi lepo služi. Vstopnine v gradove so namreč astronomske in se gibljejo od 6 pa vse do 10 funtov, je pa res, da je to skoraj edini vir zaslužka za grad, saj iz državne blagajne ne dobi niti za kritje sprotnih stroškov. No, da ne bi dolgovezili – grad Inverary je en sam dolgčas.

Še bolj dolgočasna pa je bila vožnja do Ballachulisha, kjer smo prenočevali. Da sva si raztegnili krake, sva z Branko zvečer odšle v bazen in se nadihale klora, da nama je bilo še cel večer slabo. Sva pa zato ponoči spali kot ubiti.

Kuba, osmič

2008-06-02T10:16:00.011+02:00

Zjutraj sem se zbudila že pred sedmo, saj nisem vedela, kdaj odhajamo na zahod otoka. Za predzadnji dan nas je čakal še izlet v provinco Pinar del Rio, ki je znan predvsem po obsežnih plantažah tobaka. Večina je namreč šla prejšnji večer na večerjo, nihče pa ni ob prihodu nazaj v hotel javil, kdaj se zjutraj dobimo. Zbudila sem se tako zgodaj, da sem prišla prva na zajtrk v upanju, da srečam nekoga, ki ve. Odhod ob pol devetih, so mi povedali. No, pa gremo!

Za začetek nas je čakala dolga vožnja do glavnega mesta istoimenske province, Pinar del Rio. Nekdo je izjavil, da imajo kubanske cigare sladek okus. Vas zanima, zakaj? Tobak namreč zavijajo v liste sladkornega trsa. To daje kubanskim cigaram poseben, unikaten okus, ki malce posladka. V mestu smo se ustavili zgolj za prvi vtis, da smo malo pretegnili noge in poslikali tistih nekaj arhitekturno izredno zanimivih, a na žalost razpadajočih stavb.

Naš naslednji postanek je bil planiran v dolini Valle de Vinales, ki je sicer kraškega nastanka. Tam smo si pogledali, kako poteka pridelava tobaka, njegovo pobiranje in sušenje v za to namenjenih sušilnicah. Tobak najprej poberejo na polju in ga zvežejo v šope, ki jih nato položijo na lestve. Te lestve pa nato prenesejo v sušilnico, kjer se tobak na prepihu suši, dokler ni dovolj dober za nadaljno obdelavo.

Ker je dolina Valle de Vinales kraškega nastanka, v njenem podzemlju najdemo tudi veliko kraških jam. Eno izmed njih, Cueva del Indio, so za oglede pomagali urediti tudi slovenski jamarji in jamarski strokovnjaki. S čolničem smo se zapeljali po podzemni reki, da nas je vodila do zanimivih skulptur, ki so jih v tisočletjih oblikovali kapniki. Moje osebno mnenje je sicer, da se jama lahko gre samo skrit slovenskim jamam, vsekakor pa je bila lepa popestritev našega izleta.

Lačni smo se odpeljali do gostišča pod prazgodovinskim muralom, ki so ga izdelali v 20. stoletju. Gre za ogromno skalo, ki se razteza 150 metrov v širino in 50 metrov v višino, na kateri je narisana evolucija človeka – od polža, dinozavrov, zveri in homo sapiensa. Po standardnem kosilu (beri: 3 kosi zelenjave, riž s fižolom in neko meso) smo se odpravili nazaj proti Havani, kamor smo prispeli v zgodnjih večernih urah.

Božo je vztrajal, da zadnje noči na Kubi ne bomo prespali, zato smo se nabasali v taksije in odšli v mesto. Ogledali smo si caso, kjer je bival naš Antek, nato pa nas je peljal mimo največje slaščičarne v vseh Amerikah in to brez, da bi nas peljal noter. Baje se nam je nekam strašno mudilo. V hotelu Nacional smo si privoščili najdražji daikiri za 6 CUCkov, vendar je bilo vredno. Hemingway je že vedel, kje naredijo najboljšega. Po kratkem sprehodu ob najdaljši promenadi na svetu smo se s taksiji odpeljali na drug konec Havane, kjer smo se parkirali v en prijeten lokal z živo glasbo. Peli in plesali so nam Santiago Havana, to pa vem zato, ker sem kupila njihovo zgoščenko. Zabavno. Čeprav je bila Maja sitna zaradi Anteka, smo se imeli kar lepo in čudovito zaokrožili zadnjo noč na Kubi.

Zjutraj se kar nisem hotela zbuditi. Bil je namreč dan, ko smo se morali posloviti od največjega karibskega otoka. A še prej smo si šli ogledat tovarno cigar Partagas. Žal smo ostali pri vhodu, ker je prišlo do nesporazuma med vodiči in receptorji. V neposredni bližini se nahaja Capitolio, ogromna zgradba, kopija Bele hiše v Washingtonu. Le s to razliko, da so Kubanci naredili 4 metre daljšo. To se mora vihati nos Američanom!

Ko sem stopala po stopnicah, me je preplavil občutek strahospoštovanja. Zgradba je res ogromna. Čeprav nam v Capitolio niso dovolili, sva z Božom sklenila, da greva vseeno. Kdo ve, kdaj bo spet prilika. Že v prvi avli je razstavljen največji bronasti kip na svetu (se tudi vam zdi, da je tam vse največje na svetu?), ki ponazarja grško boginjo Ateno. Točne velikosti ne bi vedela, lahko pa si ogledate sliko. Tista majhna packa tam spodaj sem pa jaz.

Z Božom sva se podala po velikanskim monumentalnih hodnikih, ki ustvarjajo krog okrog Capitolia. Pokukala sva v nekdanji parlament, ki je ves obdan z lesom, slikala bližnje stavbe iz majhnih balkončkov in se nasploh izjemno zabavala, medtem ko so nas drugi čakali zunaj. Eh, briga me, lahko jim je žal.
Ker ogled Partagasa ni uspel, smo si šli pogledat neko drugo tovarno cigar. Moram priznati, da nikoli še nisem videla takšne proizvodnje. V prvem nadstropju zbirajo primerne tobakove liste za obdelavo, v drugem jih gladijo in vse tako naprej po nadstropjih, dokler v zadnjem ne pridemo do prostorov, kjer cigare pakirajo v škatle. Opazila pa sem, da v teh tovarnah delajo le mladi. Po svoje mi je kar malo žal za njih.

In ker pač spet nismo mogli mimo Hemingwaya, smo si za konec odšli pogledat še njegovo posestvo Finca la Vigia, ki ga je po svoji smrti zapustil kubanskemu ljudstvu. Posestvo je sestavljeno iz več poslopij in ogromnega vrta, ki je na Majo naredil močan vtis. Saj je tudi name, ampak meni je bil bolj zanimiv stolp, kjer je Hemingway ustvarjal svoja dela. Stolp je kar visok in ima okna na vseh štirih zidovih, tako da se ti na vrhu razprostre izjemen razgled na vse strani.

Želela bi si, da bi tam ostali dlje, vendar nas je ura priganjala in počasi smo se morali odpraviti na letališče. Tam so nekateri porabili še zadnje CUCke, nato pa nas je Condorjevo letalo popeljalo proti Frankfurtu. Pa ne, da je kar konec? Prirasla si mi tako k srcu, da me boli, ko te zapuščam. Pogrešala te bom, Kuba moja.

Kje smo se potepali? Poglejte si sami!

Kuba, sedmič

2008-05-28T08:29:00.011+02:00

Naslednje jutro so nas prebudili sončni žarki vzhajajočega sonca, ki je napovedoval vroč dan. Zjutraj smo se najprej odpravili do največjega pokopališča na svetu, ki je po kvadraturi velik več kot središče Ljubljane. Na vhodu na pokopališče so nas opazovali možje (in ženska!) v uniformah. Prodajali so dovolilnice za slikanje. Na pokopališču namreč lahko slika samo tisti, ki je plačal za dovolilnico. V nasprotnem primeru fotografa čaka denarna kazen, ki je kar precej višja od pristojbine. Celotno pokopališče je sestavljeno iz tisočerih grobnic, nekaj najbolj zanimivih smo si ogledali tudi sami. Vsaka pa ima tudi svojo zgodbo. Name je največji vtis naredila grobnica matere, ki je z novorojenčkom umrla pri porodu.

Legenda pravi, da je mož pokopal ženo in kot je v taki situaciji v navadi, dojenčka ob njenih nogah. Na Kubi dve leti po pogrebu odkopljejo truplo, oziroma kar je še od njega ostalo, in prekopljejo drugam. Ko pa so odkopali grob mamice z novorojenčkom, so ugotovili, da truplo sploh ni razpadlo, dojenček pa je ležal materi na prsih. Ta dogodek je zbudil Havano in bogata družina je vdovcu podarila svojo grobnico. Ta je vsak dan na grob prinašal cvetje in molil. Vedno, ko je zapuščal kraj, je hodil ritensko, dokler je lahko videl grob svoje žene. Pravil je, da ji nikoli v življenju ne bo obrnil hrbta, kar je dobesedno počel. Ta grob je še danes simbol upanja v Havani, obiskujejo ga žene, bodoče mamice in ženske vseh starosti. Zanimivo pa je, da prav vse grob zapuščajo ritensko, dokler jim ne izgine izpred oči. In še nekaj je – samo na tem grobu je dovoljeno prinašanje cvetja, ker ga obiskuje ogromno ljudi in sproti skrbijo zanj. Gre predvsem za higienske razloge. Oblasti so namreč prepovedale prinašanje cvetja na grobove, ker zaradi vročine, vlage in sonca hitro ovenijo. Ne predstavljam si, kakšen smrad bi vladal tem delu mesta.

Po krajšem ogledu pokopališča smo si šli pogledat mesto. Najprej smo se ustavili na Trgu revolucije, kjer je postavljen ogromen kip Joseu Martiju. Resnično ogromen. In če se od Martija ozremo proti središču trga, nas na drugi strani spremlja silhueta Ernesta Che Guevare. Njegov slavni obris namreč krasi zunanjo steno kubanskega ministrstva za notranje zadeve.

Vsepovsod mrgoli predelanih vesp, ki prevažajo ljudi po mestu, mene pa so še najbolj spominjali na jajčka.

Odpravili smo se proti eni izmed tovarn ruma v revnejšemu predelu Havane, kjer nam je en zajeten črn možakar (beri: gazda) na hitro razkazal poslopje. Iz ogleda je po ameriškem načinu naredil pravi šov, zanj smo bili vsi “my children” in nasploh sem dobila občutek, da nas je vse imel bolj za smolo.

Po havanskih ulicah so se vozili zgolj ameriški starodobniki in moram priznati, da še nikoli nisem videla toliko starih avtomobilov na kupu. Pa jih najbrž tudi nikoli več ne bom. Pot nas je vodila v središče Havane, kjer smo se povzpeli na teraso hotela Ambus Mundos.

S pogledom na živahne ulice smo si privoščili mojito, tako kot je to pred leti počel Ernest Hamingway. Prav tu se je namreč sladkal s to opojno pijačo, sobo 511, kjer je vedno preživljal svoje dni v Havani, pa so preuredili na ogled turistom. V njej hranijo nekaj njegovih rokopisov in osebnih stvari, na steni pa visi tudi slika, kjer slavnemu piscu družbo dela nihče drug kot Fidel Castro. Fotografija je izredno znana in veliko je ugibanj o tem, kako dobro sta se poznala, resnica pa je žal takšna, da sta se srečala samo enkrat. In to je bilo takrat, ko je Hemingway v Cojimarju blizu Havane, kjer je imel privezan svoj čoln, organiziral lov na mečarice. Castro je bil zagrizen ribič in se je tekmovanja udeležil. Še več – izboril si je celo prvo mesto.

A nazaj k našemu potepanju po Havani. Ko smo se naužili sveže pijače, smo se po stranskih ulicah podali proti Plazi de la Catedral. Gre za velik trg, ki ga z ene strani obdaja mogočna katedrala in je pravi simbol prestolnice Kube.

In če stojiš na stopnicah katedrale, obrnjen prti njej, lahko na ulici, ki jo vidiš desno, opaziš drugo Hemingwayevo postojanko v Havani, La Bodeguita del Medio, kar prevedeno v slovenščino dobesedno pomeni gostilna v sredini. Tudi tam je naš pisatelj baje rad popil kak mojito ali dva. Čeprav se mi zdi, da je po tolikih mojitih po vseh svojih postojankah moral biti že kar precej okajen.

Na kosilo smo se odpravili prav v Cojimar, kjer najdemo še tretjo Hemingwayevo postojanko, restavracijo La Teraza. Po povratku v Havano smo si najprej ogledali še nekaj čudovitih trgov, nato pa smo se podali v lov za spominki na tržnico. Tam prodajajo vseh vrst stvari: od nakita, glasbil in slik pa do avtomobilčkov iz papirja, magnetov za na hladilnik in oblačil. Kupila sem nekaj spominkov, srečna, ker sem do tedaj mislila, da nikjer ne bom našla ničesar, da bi odnesla domov.

V bližnjem lokalu smo z Majo, Nado in Mileno v ritmih poskočne črnke na sintetizatorju zaključile še en zanimiv dan na Kubi.

Kuba, šestič

2008-05-23T14:34:00.011+02:00

Pot iz Santa Clare do letovišča Cayo Santa Maria se je kar vlekla, tja smo prispeli šele pozno zvečer. Preden smo zapustili celino in se po 35 kilometrskem nasipu peljali do otoka, smo plačali cestnino za nasip, ki je mimogrede edina cestnina, ki jo plačate kjerkoli na Kubi. Čeprav je omenjena cestnina le bolj za krinko. Tam ljudje v uniformah namreč tudi preverijo avtobus in budno pazijo, da mimo njih ne bi zmuznil kak domačin. Na Kubi imajo namreč zelo stroge regulative kar se tiče domačinov in turistov. Letovišča so namenjena izključno samo za turiste in tja Kubanci nimajo vstopa. Le redkim uspe, da v teh krajih delajo kot turistični delavci. Avtobus jih vsako jutro še pred zoro pripelje tja in pozno zvečer odpelje nazaj. Kaj bi se zgodilo s Kubancem, ki bi ga brez dovoljenja dobili v letovišču, raje ne razmišljam...

V letovišče Cayo Santa Maria smo torej prispeli pozno zvečer, tako da niti nismo videli, kam smo v bistvu prišli. Lepe pritlične hišice in potke med cvetočim zelenjem še zdaleč ni bilo vse, kar nas je čakalo naslednji dan. Ko sem odprla vrata na teraso, ki je gledala na plažo, mi je zastal dih. To je življenje! Pa sem mislila, da take slike obstajajo samo po računalniški fotomontaži. Raj na Zemlji, vam pravim.

Takoj po hitrem zajtrku smo se odpravili na plažo, kamor sva z Zdenko že prej odnesli brisače in zasedli nekaj ležalnikov. To, da so bili naši ležalniki v neposredni bližini all-inclusive okrepčevalnice, je bilo zgolj naključje. Cel dan smo preživeli na plaži, se kopali in sončili, nekatere izmed nas je sonce tudi prav pošteno ožgalo. Na plaži je bilo tudi nekaj animatorjev, ki so peli, plesali in se norčevali. Pripravili so tudi malo plesno šolo salse, katere sva se s Slavico tudi udeležile, pa nama je kmalu postalo prevroče.

Božo je kasneje povedal, da se je pred sončnim vzhodom sprehajal po obali in se mu ni zdelo nič posebnega. Ko pa je sonce vzšlo, je s svojimi žarki osvetlilo vodo in morsko dno ter ustvarilo nepozabno doživetje. Za trenutek sem pomislila, da sanjam... Ko je sonce zašlo, smo se malo še sprehajali po naselju, šli na mojito ali dva, potem pa spat. Naslednje jutro nas je pot vodila v Cienfuegos, ki slovi po svoji strukturi. Gre namreč za kolonialno mesto, ki so ga zgradili Francozi in ima obliko šahovnice – celotno mesto je namreč zgrajeno iz 100m x 100m mreže, ulice so pravokotne in povsod najdemo čudovito arhitekturo.

Baje Cienfuegos slovi po najlepših dekletih na Kubi, pa moram priznati, da nisem nobene videla. Najbolj zanimiva se mi je zdela frizernica v pritličju ene izmed stavb v središču mesta. Bila je namreč ogromna, v njej je striglo vsaj trideset frizerk in vse so bile polno zaposlene. Ni ga večjega frizerskega salona na svetu, grem stavit! Ogledali smo si tudi slavno gledališče, zanimivo po svoji zgradbi, saj je prilagojeno tropskim razmeram. Celotno gledališče je namreč zelo zračno, umetno je iz rež in večjih oken ustvarjen prepih in sredi največje vročine je v njem izredno prijetno.

Po ogledu gledališča smo se odpravili naprej v botanični vrt Soledad, kjer hranijo veliko redkih in eksotičnih rastlinskih vrst. Prvič sem v živo videla bambus, ki me je presenetil s svojo velikostjo, in neznane rdeče cvetove, ki so izjemo sladko dišali. Baje so bili strupeni.

Po kratkem sprehodu pod krošnjami mogočnih palm smo zapustili botanični vrt in se namenili proti polotoku Zapata. Ta je znan po krokodilih, sicer pa kako tudi ne, saj že sama vegetacija in relief spominjata na tropske pragozdove in močvirja, kjer samo čakaš, kdaj te bo kaj pograbilo iz grmovja. Obiskali smo farmo krokodilov Boca de Guama, kjer sem imela priložnost tudi pocrkljati enega izmed krokodiljih mladičev.

Občutek je bil... nenavaden. Presenetila me je mrzla in trda koža, po drugi strani pa tudi malce lepljiva. Še dobro, da me s svojim mladičem ni videla mama krokodil, ker bi mi gotovo namenila tak pogled, kot ga vidite na spodnji sliki.

Še dobro, da je bila vmes visoka in močna ograja. Krokodili so bili med našim obiskom dokaj mirni, le iz gladine vode so se vsake toliko časa pokazale dvoje velikih oči, ki so budno spremljale dogajanje okrog sebe. Ko smo zapuščali krokodiljo farmo, se je že mračilo. Nekateri so po napornem dnevu tudi že odšli na zaslužen počitek.

Bolj, ko smo se bližali Havani, več starih ameriških avtomobilov smo videvali, več je bilo avtobusov in avtomobilov z rdečimi tablicami (beri: rent-a-car). Pozno zvečer smo prispeli v Havano in se takoj odpravili v hotel ob obali. Nada, Maja, Milena in Milojka so že takoj po prihodu v sobe imele veliko za povedat čez namestitev. Jah, saj če povem po pravici, je bil hotel res bolj za en k****.

Kuba, petič

2008-04-29T21:09:00.012+02:00

Še dobro, da smo naslednje jutro iz Camagueya odšli že ob 6h zjutraj, da nam ni bilo treba dolgo spati v hotelu ob železniški progi. Kot da smo sploh kaj spali, ko je vsake toliko časa mimo pripeljal vlak. Čakala nas je dolga pot preko Valle de los Igenios v Trinidad, od tam v Santa Claro in na koncu še do letovišča Caya Santa Maria. Počasi smo se iz turistično neobljudenega juga premikali proti zelo turistično obljudenim krajem. Ko smo prispeli v Valle de los Igenios, se mi je že začelo tožiti po živahnem jugu, saj je naš avtobus parkiral poleg še najmanj desetih, gneča v baru in wc-ju je bila nepopisna in povsod okrog mene so klikali fotoaparati vsevprek. Ampak ko sem pa zaslišala slovenščino, je bila pa moja mera polna! Rada bi nazaj!

Torej, naša prva večja postojanka je bila že prej omenjena dolina Valle de los Igenios, ki je znana po ogromnih plantažah sladkornega trsa. Ustavili smo se v majhnem kraju, ki je znan po visokem stolpu. Vidi se ga daleč naokoli in ustno izročilo pravi, da ga je družina “sladkornega barona” sezidala, da bi se bahala in s tem kazala svoj ugled.

Še do nedavnega je bil ta stolp s petdesetimi metri višine, na katerega se lahko tudi povzpnete, najvišja stavba na Kubi. Poleg stolpa stoji tudi domačija omenjenega “sladkornega barona”, ki so jo preuredili v nekakšno trgovino s spominki in barom.

Za domačijo stoji stiskalnica sladkornega trsa, kjer so nam domačini tudi pokazali, kako se predeluje ta rastlina. Prav gotovo so morali biti kmetje v starih časih v dobri formi, saj vrtenje trama na stiskalnici še zdaleč ni fizično nezahtevno.

Ura se je bližala poldnevu, ko smo zapustili gričevnato pokrajino in se spustili na obalo Karibskega morja v Trinidad. Za Trinidad pravijo, da je to najlepše mesto na Kubi, ki s svojim kolonialnim stilom navdušuje vsakogar, ki si ga ogleda. No, mene je osebno Trinidad zelo razočaral, saj sem morda prav zaradi govoric pričakovala veliko, v resnici pa ni bilo nič posebnega.

Beračenje na vsakem koraku, vsiljevanje stvari za en peso in proseči pogledi rjavih oči mi bodo še najbolj ostali v spominu. In pa na milijone muh, ki si je kosilo delilo z menoj v restavraciji. Sem pa na ulici kupila cigare Monte Cristo, ki so jih domačini prodajali pod roko. Jasno, zato, ker naj bi jih kadil Che. Drugi so kupovali tudi po cele škatle teh pregrešno dragih zvitkov, jaz pa sem se zadovoljila z majhnim paketkom treh cigar. Kolikor jaz kadim, je še to preveč. Že na prvi pogled je očitno, da je Trinidad mesto, ki je zelo oblegano s strani turistov. Je v bližini vseh večjih turističnih krajev in vsi menijo, da morajo poleg hotelske sobe videti še “pristno” Kubo. Pa gredo v Trinidad. Vedno bolj se mi zdi, da je to mesto v očeh turistov najlepše prav zato, ker je to edino, kar so videli.

Naša naslednja postojanka je bila Santa Clara, mesto, ki sem si ga sama še posebej želela videti. Znana je po Cheju, saj je tam izvedel svoj prvi udar, ko je s Caterpillarjem iztiril vlak. Na mestu, kjer se je to zgodilo, je danes urejen prostor za turiste, ki bi si želeli ogledati še originalni bager, tračnice in seveda nesrečni vlak.

Malce zunaj mestnega središča se nahaja ogromen spomenik argentinskega gverilca, pod njim pa še njegov muzej in mavzolej. V muzeju je bilo zelo zanimivo, pa kaj, ko smo morali skorajda teči skozenj. Itak ne bi razumela veliko, ker je vse napisano samo v španščini, pa vendar. Po drugi strani pa mi je bilo že čez glavo poslušati dve pametni gospe, ki sta cinično kritizirali Cheja in v vse dvomili. Božo me že razume, je bil zraven.

V mavzoleju poleg večnega ognja, pod katerim naj bi dejansko počivali posmrtni ostanki Cheja, najdemo še pravo grobnico večih borcev, ki so padli v času kubanske revolucije. Še dve fotografiji ob spomeniku in – šibali smo se prelevit v tipične turiste za en dan na Cayo Santa Maria!

Kuba, četrtič

2008-04-14T12:47:00.014+02:00

Bil je torek, ko smo morali zapustiti živahen jug otoka in se počasi odpraviti proti severu. Na cesti smo videli vse več starih ameriških avtomobilov. Ti so v privatni lasti, saj jih Fidel po sporu z Američani ni hotel podržaviti. Mogoče je bil slednji stavek malce nenavaden, a je dejansko večina avtomobilov v državi podržavljenih. Glede na to imajo tudi registrske tablice različnih barv. Rumena pomeni, da je vozilo v privatni lasti, rumenorjava je tablica vozila, ki je državno, uporabnik pa vozilo lahko pelje tudi domov.

Državna vozila imajo v večini primerov opredeljen parkirni prostor, kjer se morajo nahajati, kadar niso v uporabi. Vozil z rdečo tablico pa se po kubanskih cestah najbolj bojte – gre namreč za rent-a-carje, ki jih najamejo turisti, ki pa zaradi drugačne prometne ureditve na Kubi velikokrat predstavljajo večjo nevarnost kot divjaki. Ob cestah vidimo veliko prostorov, ki bi jim v Evropi rekli avtobusno postajališče. Pa ni, je kraj za štoparje. Tam okrog majhne hiške sedi gruča ljudi, navidez povsem nesistematično. Kdor pride zadnji, vpraša, kdo je zadnji. Tako ve, da je na vrsti za njim/njo.

Povečini tam vidimo tudi ljudi v rjavih uniformah, ki zaustavljajo avtomobile in sprašujejo, kam potujejo in če imajo kaj prostih mest za štoparje. Tak sistem drugod po svetu ne bi funkcioniral, na Kubi pa kar gre, saj je državni sistem Kubance zelo discipliniral. Iz Santiaga nas je pot peljala proti verskemu središču El Cobre, kjer Kubanci častijo Virgen de la Caridad.

Na Kubi gre za posebno vero, ki je mešanica med afriško in katoliško. Se sprašujete, kako je to nastalo? Na Kubo je bilo v 17. in 18. stoletju pripeljanih veliko sužnjev iz Afrike, ki so morali po prihodu na Kubo prevzeti krščansko vero. To se jim ni zdelo prav, vendar pa se upreti niso mogli. Zato so si za vsakim izmed katoliških podob predstavljali eno izmed svojih božanstev.

Dodam naj še, da je na Kubi ogromno pripadnikov črne rase. Največ jih najdemo na jugu, proti severu pa jih je počasi manj, oziroma so bolj mulati. Je pa Kuba prava paleta črncev, saj tam najdemo vse možne barve črnske rase. Zato se je mešanica afriškega in katoliškega verovanja ohranilo vse do današnjih dni, papež Janez Pavel II. pa je ob svojem obisku pred leti razglasil vero za uradno. Kot primer naj dodam sv. Marijo, za katero stoji Jemanja, jorubska boginja vode in mati vseh bogov.

Po kratkem ogledu cerkve v El Cobre, kjer Virgen de la Caridad le ob večjih praznikih ni obrnjena s hrbtom proti notranjosti cerkve na oltarju, smo se odpeljali do Bayama. Bayamo je znan po kubanski himni Bayamesa, kar pomeni prebivalka Bayama. V parku Parque Cespedes najdemo vklesan notni zapis himne in spomenik Carlosu Manuelu de Cespedesu.

Kmalu smo odrinili naprej, saj nas je čakala še dolga vožnja do Camagueya. Tja smo prispeli v popoldanskih urah in si mesto ogledali s posebno kubansko različico rikš – bicitaksiji. Mesto pa je pomembno zaradi svojega arhitekturnega sloga. Gre namreč za zamrežena okna, katerih “polkna” so iz lesa in segajo od tal do strehe. Gre za polkna, ki so izbočena na ulico, njihov namen pa je popolnoma praktičen – da se sosedje med seboj lahko pogovarjajo, ne da bi odšli zdoma.

Tisti večer, ki smo ga mi preživeli v Camagueyu, so imeli veliko prireditev s koncertom znanega kubanskega pevca, ki pa ni tako znan, da bi ga poznali tudi mi. Celo mesto je bilo na nogah in vsi so se zelo lepo uredili. V bistvu sem bila kar presenečena nad dekleti v krilcih, fante v srajčkah ipd. Kubanci ne zaslužijo prav veliko, njihova povprečna plača se giba okrog 15 evrov na mesec. Smo pa izvedeli, da skoraj ves denar porabijo za obleke in dajo veliko na to, da so urejeni in izgledajo lepo. In iz prve roke vam lahko povem, da res pazijo nase. Spali smo v hotelu, ki res ni bil za nikamor.

Zbrana druščina se nas je zato odločila, da gremo po večerji na trg, kjer se je odvijal koncert. Bilo je ogromno ljudi, zato smo se odločili, da gremo nekaj spit. Kmalu se je okrog nas pojavila gruča domačinov, ki je prisedla in se zabavala z nami. Pili smo mojito in cubalibre, plesali smo salso in našo Zdenko oddali Eduardu. A o tem ne bom danes, za to bo potrebna nova zgodba.

Kuba, tretjič

2008-04-06T20:06:00.010+02:00

Bila je nedelja, ko nas je čakal dvodnevni izlet na skrajni vzhod otoka v mesto Baracoa. Med potjo smo se v Guantanamu ustavili na eni res odlični kavi in si sproti ogledali še rusko vesoljsko kapsulo, ki je razstavljena v bližnjem parku.

Gre namreč za kapsulo, v kateri naj bi prvi Kubanec (pa ne da jih je bilo potem še veliko več) poletel v vesolje. Domačini malce v šali pripomnijo, da Rusi velike koristi od njega tako ali tako niso imeli. Bolj, ko smo se bližali vzhodu, bolj se je pokrajina spreminjala v puščavsko in vedno več kaktusov smo videli ob naši poti.

Ta del je namreč edini del Kube, kjer najdemo puščavo in kaktuse v naravnem okolju. Sicer je več kot 70% Kube kraškega izvora. Preden smo se povzpeli na serpentinasto cesto La Farola, ki loči Baracoo od ostale Kube, smo si privoščili kratek postanek za kopanje v Karibskem morju na Playa Cojobabo. Občutek je božanski! Februarja se nisem še nikoli kopala v morju, sploh pa ne tako toplem. V Baracoi so nam za kosilo pripravili slastnega odojka, ki so ga pohvalili prav vsi. Opazila sem, da je v tem delu Kube povečana koncentracija palm in drugega tropskega rastja, kar je dalo občutek, da smo v pravi džungli. Banane so rasle vsevprek, prav tako tudi palme in še neko meni neznano zelenje. Res, pravo nasprotje urbanega Santiaga.

Zjutraj smo se odpravili na krajši potep po tem kolonialnem mestu, kjer je večina stavb zgrajena iz lesa palme, ki se imenuje Palma Real (kraljevska palma). Gre za rastlino, ki jo najdemo povsod po Kubi, od ostalih vrst palm pa se razlikuje po temu, da ima na vrhu krošnje veliko špico, ki pa ni nič drugega kot mlad list. Dobra je zato, ker se lahko za določene namene porabi celotna rastlina, po drugi strani pa je izredno trdoživa in močna.

Nič čudnega torej, da jo imajo Kubanci tudi v svojem grbu. Gre za prispodobo lastnosti palme in kubanskega naroda. Odšli smo si pogledat lesen križ, ki ga hranijo v tamkajšnji cerkvi. Gre namreč za originalen križ iz petnajstega stoletja, po pričevanjih pa naj bi bil to križ Krištofa Kolumba, ki je z njim označil novo deželo. Mnenja so si zelo različna, saj je križ dejansko iz tistega časa, narejen pa je iz lesa drevesa, ki raste le na Kubi.

Težava pri vsem tem je le ta, da stari zapiski govorijo, da je Kolumb križe prinesel seboj iz Evrope. Pred cerkvijo je tudi spomenik Indijancu Hatueyu, okrog katerega kroži zanimiva legenda. Prvotni naseljenci Kube so bili Indijanci, katere so Španci kasneje hoteli pokristjanjevati. Poglavar plemena iz območja, kjer danes leži Baracoa, se je Špancem zoperstavil in jih napadel. Bitka se je klavrno končala in Hatuey je bil obsojen na smrt. Preden so ga usmrtili, so mu Španci ponudili, da se še lahko spreobrne, da bo šel v nebesa. Hatuey je odvrnil: “So v nebesih takšni ljudje kot ste vi?” Ko so mu Španci pritrdili, je le odvrnil, da noče imeti ničesar z bogom, ki dovoli tako zlo in da z ljudmi, kot so Španci, že ne bo delil onostranstva.

Preden smo se dokončno poslovili od Baracoe, smo se šli še peljat s čolni po reki Toa. Šli smo do njenega izliva v Atlantski ocean, kjer smo si na divji plaži privoščili še nekaj čofotanja po ogromnih valovih.

V Santiago smo se vrnili po isti poti, saj druge ne obstajajo. Na La Faroli smo nakupili še značilne cucorucce (maslo iz kokosa, oreščkov in bog ve še česa v lični embalaži iz palminega lista), nekaj banan in ogrlice iz živopisanih polžkov.

Kuba, drugič

2008-04-02T09:52:00.010+02:00

Naslednje jutro smo se odpravili po mestu. Najprej smo si šli ogledat spomenik heroju Antoniu Maceu, ki se je boril proti Špancem. Njegov spomenik je postavljen v neposredni bližini Trga revolucije, zraven pa stoji še 23 stebrov, ki predstavljajo 23 vbodov mačet, ki so bile za tega kubanskega heroja usodne.

Ko že govorimo o Trgu revolucije, je vredno dodati, da ima vsako večje mesto na Kubi trg, ki se tako imenuje. Na teh trgih navadno pripravljajo razna zborovanja in praznovanja ob pomembnih praznikih. Gre namreč za velike površine, kjer se lahko zbere na tisoče ljudi. Ob spomeniku Macea smo prvič zares prišli v stik s Kubanci in njihovo kulturo. Takoj so nas namreč obkolili domačini in prosjačili za mila, čevlje, majice, svinčnike,.. karkoli. Santiago je nasploh poznan po prosjačenju, ki pa nikoli ne preide v nadležnost ali celo nasilje. Prav tako smo prvič od blizu spoznali njihova domovanja. Pri nas bi njihova barakarska naselja označili za največjo bedo, ljudje v njih pa se prav dobro imajo. Gre namreč za kubansko kulturo, ki jo je nemogoče predstaviti nekomu, ki tam še ni bil.

Materialne dobrine jim ne pomenijo kaj dosti, oziroma so zadovoljni s tem, kar imajo. Pa čeprav so to ponošeni čevlji, zakrpane hlače in sandali nekega japonskega turista, ki so ga srečali pred petimi leti. Na trenutke me je bilo prav sram, da sem turist. Šele mi jim namreč kažemo, kaj vse človek lahko ima – fotoaparate, predvajalnike glasbe, sončna očala, lepe in čiste obleke,... V bistvu jih je pokvarila globalizacija. Pokvarila pa zato, ker so boljši ljudje od nas in zdaj postajajo eni izmed nas. Vsak Kubanec te pričaka z nasmehom, vedno je pripravljen pomagati, vsi so polni pozitivne energije in se s posebnim latinskim šarmom vtisnejo globoko v srce. To smo spoznali tudi ob pitju mojita na ogromni terasi, ko so nas prišli zabavat lokalni muzikantje.

Razne glasbene skupinice srečamo povsod po otoku, med njihovim repertoarjem pa nikoli ne manjkajo Guantanamera in ostale svetovno znane skladbe. Po krajšem postanku na osvežilni pijači smo se odpravili do vojašnice, kjer je Fidel Castro zanetil svoj prvi upor, ko je hotel zavzeti vojašnico in s tem tudi orožje, ki je bilo v njej.

Načrt se mu ni posrečil, saj so njegove pomočnike vratarji prepoznali, nakar se je vnel spopad, ki je pripeljal do tega, da so Fidela za nekaj let zaprli v zapor na otok Isla de Juventud (otok mladosti). Santiago leži le nekaj kilometrov stran od karibskega morja, zato smo se odpravili pogledat trdnjavo ob morju Castillo el Morro. Zgrajena je bila z namenom obrambe kopnega v slučaju napada z morja, danes pa je preurejena v manjši muzej o piratih in gusarjih.

Najbrž ste zadnji stavek še enkrat prebrali, a prebrali ste prav. Dejansko je velika razlika med pojmoma pirat in gusar. Za vse, ki te razlike na poznate, vam jo razkrijem. Pirati so tisti ljudje, ki plenijo za svoje potrebe, oziroma plen obdržijo zase. Gusarji pa so tisti, ki plenijo za druge. Plen še vedno obdržijo zase, vendar plenijo v prid npr. neke države, ki hoče napasti drugo državo. S plenitvijo oslabijo eno državo, da jo druga lažje napade, ker je prva v hendikepiranem položaju. Danes bi rekli, da gre za politične zadeve, včasih pa je bila ta stvar bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled.

Po kosilu smo se odpravili nazaj v hotel, kjer smo popoldne preživeli na soncu ob hotelskem bazenu. Zanimivo se mi je zdelo, da ob petih ob bazenu skoraj ni bilo več sonca. Kuba ima namreč dokaj kratke dneve. Sonce vzide ob pol sedmih, zaide pa veliko prej, kot pri nas v poletnem času. Po počitku se prileže še malo zabave – zvečer smo se odpravili v Caso de la Trova, kjer se igra pristna kubanska glasba in se pleše salsa do jutranjih ur.

Zanimiv način, kako se Kubanci zabavajo in ob tem ne potrebujejo alkohola ali drugih substanc. Življenje jim je ena sama salsa. Ko smo se z Nado in Mileno odpravile v hotel, nas je pobral en domačin, ki je obljubil, da nas za dva konveribilna pesa pelje nazaj v hotel. To je dokaj malo za taksi, zato smo se strinjale. A temu primerna je bila tudi sicer zelo zabavna vožnja. Avto v kubanskem stilu, brez armaturne plošče in z zelo slabimi zavorami. Vse smo si čestitale, ko smo varno prispele na cilj in v smehu pripomnile, da take vožnje pa še ne.

Kuba, prvič

2008-03-28T11:10:00.006+01:00

Kuba. Samo Kuba.

Že dolgo časa se spravljam pisat potopis o najlepšem dogodku, ki se mi je pripetil v življenju. Pa ne vem, kako naj se lotim. Občutkov in misli je toliko, da jih papir ne prenese. Kako naj jih uredim v smiselno celoto? To je nemogoče, saj se še živo spominjam neučakanosti na letalu, ko smo se približevali največjemu otoku v Karibih. Še ura do pristanka, jaz pa sem mislila, da ne bom zdržala. Še petdeset minut... kaj ne more ta pilot malo pohiteti? Še pol ure... Prižge se lučka, naj se vsi vrnemo na svoje sedeže in se privežemo. Začeli smo pristajati. Po mojem je bil to najdaljši pristanek v mojem življenju. In potem čakanje, da se odprejo vrata. Kaj se tako vleče? Dajmo, dajmo!!! Kolona ljudi se je začela premikati, zrinila sem se in nikoli ne bom pozabila občutka, ko me je oblil vroč zrak in zaslepilo močno sonce. Končno, Kuba!

Ko sem stopila na razgret asfalt letališča v Holuinu, me je množica ljudi potiskala proti terminalu. Jaz pa sem se kar obotavljala. Je to res? Sem res tu? Na terminalu smo se postavili v vrste, kjer so nas v posebnih hodnikih pregledali, preverili dokumente in popisali vizume. Vrata iz hodnika se ne odprejo, vse dokler niso vsi pogoji izpolnjeni. Nelagodje ob strogih pogledih carinikov komaj čakam, da se vrata odprejo. Vstopim v ogromen prostor, kjer vsi čakajo v vrsti. Spet. Pa kaj je to? Kuba je edina država na svetu, kjer te ob prihodu na carino pregledajo z detektorji in rentgenom. Kot ko zapustite državo. Varnost je tu na prvem mestu. Napotili smo se na parkirišče, kjer nas je že čakal avtobus, ki nas je peljal v Santiago de Cuba.

Pot do drugega največjega mesta na Kubi se je vila po (edinih) podeželskih cestah, kjer smo videli prve hiške v kubanskem slogu, prve palmove gozdove, prve revolucionarne napise, prve oldtimerske avtomobile in prve tipične ceste.

Beri: ceste polne udrtin, udornih jam, razgibanih reliefov in še bi lahko naštevali. Po nekajurni vožnji smo prispeli v Santiago, kjer smo se naselili v luksuznem hotelu Melia. Utrujena zaradi dolge vožnje in zmedena zaradi občutne osemurne časovne razlike sem kmalu po prihodu v sobo zaspala.

Kuba kmalu

2008-03-19T21:07:00.002+01:00

Vem, da nekateri že nestrpno pričakujete potopis po Kubi. Naj vas potolažim - potopis je v delu in bo objavljen kmalu. Nisem pozabila :)
Za predjed vam serviram slike, ki si jih lahko ogledate na album.email.si/tajdaturk

Švedska, tretjič

2008-02-09T18:24:00.000+01:00

Ko sva se zbudili v sobotno jutro, si niti predstavljali nisva, da naju lahko sploh še kaj preseneti. Dopoldne sva krenili proti Mestni hiši, katere notranjost sem si strašno želela videti.

Na blagajni, kjer sem kupila študentsko karto za voden ogled, sem morala pokazati tudi študentsko izkaznico. Blagajnik je nekam odšel in nato piršel nazaj s pisanimi listi v rokah. Nisem ga ravno razumela, kaj mi je hotel povedati, dokler mi ni dal enega – na listu je bil namreč povzetek ogleda v SLOVENŠČINI! Kaj takega! Očitno so res še stvari, ki nam vzamejo sapo.

Rako sva se torej odpravile na enourni ogled mestne hiše z modro dvorano (ki je pravzaprav rdeča), zlato dvorano, stopniščem, po katerem se sprehajajo nobelovi nagrajenci itd.

Ker prvi dan nisva videli tistega akvarija, kot sva imeli v mislih, sva se po ogledu mestne hiše peš odpravili na tisti predel mesta. Imeli sva cel dan časa, zato sva se počasi sprehodili v bližino Skansena. Z ogledom akvarija, ki ga vsi na veliko oglašujejo in hvalijo, sva bili zelo razočarani. Poleg tega, da je bil kar majhen, so bile tudi stvari dokaj nezanimive in postavitev akvarijev nefunkcionalna. Slabe volje, ker sva za vstopnino plačali kar lepo ceno, sva se počasi odpravile nazaj proti centru mesta. Sva pa vsaj preverili, da s tem akvarijem nisva popolnoma nič zamudili.

Na poti sva se ustavili še v Musikmuseet, glasbenem muzeju, kjer imajo razstavljena mnoga glasbila. Najboljše pri vsem tem pa je, da lahko prav vsakega tudi preizkusiš. Tako sva igrali bobne, brenkali na kitaro, preizkušali harfo in mnoge nama neznane inštrumente. Na poti nazaj sva končno našle tisti revolver, ki ga je Branka videla ob svojem prvem obisku Stockholma.

Gre namreč za spomenik v obliki revolverja, saj so na tistem mestu nekoga ubili (ne vem točno koga in ne vem točno zakaj – ampak spomenik je pa zakon). Iskali sva ga zagotovo tri dni, našli pa sva ga nato na eni izmed vzporednih ulic Drottninggatan ulice. Hecno.
Najin obisk Prestolnice Skandinavije se je tako bližal koncu. V nedeljskem dopoldnevu, ki nama je še ostal, sva se sprehajali po ulici Drottninggatan in kupovali še zadnje spominke za domov.

Popoldne sva krenili do glavne avtobusne postaje in se vkrcali na avtobus, ki naju je peljal do letališča Skavsta. Najin izlet se je tako zaključil, skupno druženje pa nama bo zagotovo ostalo še dolgo v spominu.

Švedska, drugič

2008-01-31T16:16:00.000+01:00

Naslednji dan naju je čakal poseben dan, saj sva se šli peljat z ladjico, ki je nudila panoramsko vožnjo mimo Stockholma do prvih otokov archipelaga, otočja, ki se razteza 90 kilometrov vzdolž švedske obale. Po zadnjih meritvah naj bi otočje obsegalo nekaj več kot dvajset tisoč večjih in manjših otočkov. Želja vsakega Šveda pa naj bi bila, da bi imel majhno hišico na enem izmed njih.

Po svoje jih razumem, oditi iz mestnega vrveža v zavetje tišine, ki jo ponuja prekrasna švedska narava. Na palubi so bile postavljene klopi, na klopeh pa živalske kože in odeje, v katere smo se lahko zavili. Na ladjici je bilo grozno mraz, hlad iznad morja je drl v kosti. Z Branko sva se nato soglasno odločili, da sva se proti koncu kar grele na toplem v podpalubju.

Imeli sva izredno srečo, da sva si za izlet z ladjico izbrali prav ta dan. Bil je namreč edini dan, ko sva uživali sončne žarke. Ko sva stopili nazaj na trdna tla, naju je pot peljala v stari del mesta Gamla stan. Gre za visoke pisane hišice, ki se dvigajo nad ozkimi uličicami. Na hitro sem se spomnila na Piran, le da so tu hiše obnovljene in ulice polne ljudi.

Sprehajali sva se v labirintu uličic, ko sva naleteli na majhno trgovinico s spominki. Tam nama je prijazen prodajalec razložil legendo o rdečem lesenem konju, ki velja za enega od simbolov Švedske. Branka je dobila še zgibanko o nastanku, kar se ji je zdelo noro dobro.

Ker sva imeli še celo popoldne časa, sva se odpravil na potep po južnem delu mesta. Gre za moderni predel, ki pa ima velik pridih priseljencev. Dejstvo niti ne čudi, saj v Stockholmu živi skoraj 20% priseljencev. Odpravili sva se na razgledno točko, ki nama je ponudila čudovit razgled na Gamla stan, ki se je žaril v zahajajočem soncu.

Zvečer sva še malo pohajkovali po ulicah (Branka je mami kupila roza snežke) in odšli nazaj v hostel.

Švedska, prvič

2008-01-27T14:39:00.000+01:00

Izlet v švedsko prestolnico je prišel v moj ponovoletni plan popolnoma nepričakovano. S potovanjem v tople kraje v mislih sem se kar zmrazila ob misli, da bi šla na Švedsko pozimi. In to januarja, ko tudi pri nas ni ravno toplo. Dnevi so bili mrzli in vsak dan sem preverjala vremensko napoved za Stockholm. Bila sem zelo presenečena, saj sem ugotovila, da je na severu le kaki 2 stopinji hladneje kot pri nas. Globalno segrevanje dela svoje... S temperaturo okrog ničle tako sever Evrope tako zgolj po tradicionalnem mišljenju daje občutek polarnih zim. A beseda je dala besedo in s kolegico Branko sva se 2. januarja 2008 z letalom iz Trevisa odpravile proti Benetkam severa.

V Stockholm sva prispeli malce pred drugo uro ponoči. Prijazen šofer avtobusa, ki naju je pripeljal iz približno 100km oddaljenega letališča Skavsta, nama je pomagal in naju napotil v najin hostel. Še danes sem mu hvaležna. Pri nas najbrž ne bi doživeli, da bi šofer pritekel za tabo in ti v roke stisnil še zemljevid, ki ga je slučajno našel v kabini, ko sva že odhajali iz avtobusne postaje. Najin hostel se je nahajal le kaki dve ulici proč, zato sva ga takoj našli. Na recepciji nama je preprijazno dekle vprašalo, če slučajno nisva klavstrofobične.

Zakaj? Jah, hmmm,... v bistvu spita v majhni sobici brez oken. OK, to pa ja ni panike. Ko sva vstopile v sobo, sva ugotovile, da če še nisva bile klavstrofobične, sva to definitivno tam postale. Soba v izmeri 3 krat 2 metra je gostila namreč pet ljudi (uradno štiri, ampak se je neko francosko dekle šlepalo s svojim fantom), ventilator je bil glasen kot tisti iz avtomobila, gretje je delalo na polno. Nekako sva se očedili in šli spat. Zjutraj sva vstale že zgodaj, da ne bi ničesar zamudile. Hitro sva se oblekli, umili zobe, otovorili z raznimi brezplačnimi brošurami in se odpravile ven. Zunaj je rahlo naletaval sneg in občutek je bil fantastičen. Napotili sva se do glavne nakupovalne ulice, ki povezuje stari del mesta Gamla stan z novejšim predelom. Najbolj sva bili presenečeni, ko sva ugotovili, da se sami sprehajava po tej ulici in nasproti nama pride le malo ljudi.

Kmalu sva ugotovili, da se vse trgovine odprejo šele ob desetih. Veliki plakati v izložbah so napovedovali prvi dan razprodaj. In to kakšnih! Številke so se gibale od trideset do osemdeset procentov, znižano pa je bilo čisto vse, razen avtomobilov. Res so nori, tile Švedi. Počasi sva se odpravili do starega mesta Gamla stan in si šli ogledat kraljevo palačo, ki jo varuje častna straža. Menjave nisva hoteli čakati, saj se je pričela šele ob dvanajstih.

Po kratkem razmisleku sva se dogovorili, da se v stari del mesta vrneva naslednji dan. Komaj sva nekje našli menjalnico, da sem lahko zamenjala evre v švedske krone. Spominjajo me na angleške funte, saj večji ko je znesek, manjši kovanec je. Odšli sva do podzemne postaje, kjer sva kupili avtobusni karti do nekega predela Stockholma, kjer sva obiskali Vasa muzej in nekakšnen zaprt park švedske zgodovine Skansen. Vasa muzej hrani vikinško ladjo Vasa, ki je 10. avgusta 1628 potonila v stockholmskem zalivu na svoji prvi poti.

Iz vode so jo potegnili 333 let kasneje in jo razstavili v muzeju. Več kot 95% ladje, ki je razstavljena, je še originalne iz tistega časa. Morje je namreč odlično ohranilo les in ostal material. Na 65 metrov dolgi ladji je takrat umrlo 25 ljudi, ladja pa je najbrž potonila zato, ker jo je kapitan preveč obtežil. Več si preberite na spletni strani http://www.vasamuseet.se/. Po obisku muzeja sva si šle ogledat še Junibacken, nekakšen zabaviščni park z liki Astrid Lindgren.

Ogledu notranjosti sva se zaradi previsoke vstopnine odpovedali. Nato sva se odpravili v Skansen. Gre za ogromno površino, kjer najdemo rekonstrukcije švedskih objektov iz različnih časovnih obdobij. Na skrajnem severu parka je živalski vrt živali, ki živijo v nordijskih živali: severni jeleni, tjulenji, risi, medvedi, sove, lisice, volkovi,...

V tem parku sva preživeli kar nekaj časa, saj sva na koncu šle še v akvarij, kjer imajo veliko tropskih živalskih vrst. Dokaj netipično, vem. Kasneje sva ugotovili, da to ni bil tisti akvarij, ki sva ga hoteli videti, ko sva delali načrte, zato sva bili kar malo slabe volje. (foto: Branka, Tajda)

Irska, šestič

2007-10-03T14:47:00.000+02:00

Da boste vedeli, kje smo se potepali:

Irska, petič

2007-09-21T11:41:00.000+02:00

Naše prenočišče je bilo locirano v Burrenu, enem izmed petih irskih nacionalnih parkov. Preden smo prišli do našega hostla, smo si ogledali še prazgodovinsko najdbo Poulnabrone Dolmen, ostanke grobnice iz neolitsko-bronaste dobe izpred 7000 let. Posebnost grobnice je 1,5 tone težak pokrov. Poraja se namreč vprašanje, kako so ga ljudje takrat dvignili in ga postavili na druge skale.

Naslednje jutro nas je čakal ogled, zaradi katerega se nas je največ sploh odpravilo na Irsko. Šli smo si ogledat Moherske klife.

200 metrov visoke pečine se spuščajo strmo proti morju in se raztezajo v dolžini osmih kilometrov. Najvišji klif meri 224 metrov in pogled z njega v globino je prav zastrašujoč.

Na vsakem koncu klifov najdemo dva razgledna stolpa, ki pa nista odprta za turiste.

Z razglednih točk se ob lepem vremenu vidi prav vseh 8 kilometrov pečin, ki se bahajo v vsej svoji lepoti.

Jate galebov se zbirajo na dnu in njihovo zamolklo oglašanje da občutek, da so res zelo daleč spodaj. Moherski klifi niso najvišji klifi, ki jih premore Irska, so pa najbolj turistično oblegani in najdemo jih na vseh karticah, spotih za Evrovizijo in podobno.
Naše potovanje se je počasi bližalo koncu in ko smo zapustili Moherske klife, se je v meni prebudila želja, da bi čimprej odšla domov. Čakal nas je namreč še ogled rekonstrukcije stare irske vasice v Sixmilebridgeu, kar je bilo kar malce posiljeno.

Vendar smo le dočakali odhod na letališče, od tam pa nas je čakal triurni let do Benetk. Polni vtisov smo se vrnili v Slovenijo in si obljubili, da se prav gotovo še kdaj srečamo.

Več slik na: http://album.email.si/tajdaturk

Irska, četrtič

2007-09-17T15:12:00.000+02:00

Zvečer smo imeli še dosti prostega časa, da smo se sprehajali po Killarneyu in opravljali nakupe. Tiste tipične, turistične. Najbolj zanimiva znamka na Irskem je seveda Guiness in vse se vrti le okrog tega temnega piva. V trgovinicah s spominki lahko najdemo kozarce, jedilni pribor, brisače, majice, nogavice, predpasnike, spodnje perilo, denarnice, torbice, copate, ... z znamenitim logotipom. In ker smo bili na Irskem, smo morali obiskati tudi pravi irski pub. V Killarneyu sva s cimrom Ivanom obiskala enega izmed njih in užila malce pravega irskega vzdušja.

Naslednji dan smo se odpravili proti severu in na poti do Limericka smo obiskali še malo vasico Adare, ki je posebna po hišicah s slamnato streho. Da je to ena izmed največjih turističnih atrakcij, sem težko verjela. Nekaj starih hišic, s katerih je mnogim že odpadal omet, s strehami, polnih gnile slame, name niso napravile vtisa.

Prav tako ne stara katedrala, zgrajena iz črnega kamna. Če pomislim, so pravzaprav vse cerkve in katedrale na Irskem zgrajene iz črnega kamna, tako da so si pravzaprav vse zelo podobne.

Imajo pa v Adareu zelo lepo urejen park, ki je z različnimi rastlinskimi vrstami in visokimi drevesi pravi raj za pohajkovanje. Škoda, da se tam nismo ustavili za dalj časa.

Krenili smo naprej proti Galwayu in od tam naprej še v Spiddal. Mala obmorska vasica je očarala s peščenimi plažami in pravo počitniško atmosfero, vendar le na pogled. V resnici je voda premrzla, da bi se lahko kopali.

V Galwayu, ki smo ga obiskali na naši poti proti prenočišču, smo naredili krajši postanek in si ogledali cerkev sv. Miklavža. Legenda pravi, da je sv. Miklavž bil prvi, ki je odkril Ameriko, oziroma kopno na drugi strani morja. To je hotel preveriti tudi Krištof Kolumb, ki se je pred odpravo v Indijo mudil v Galwayu, da bi se prepričal, če zgodba res drži.

Gre za legendo, vendar je v cerkvenem dnevniku res zapisano, da se je tam pred odkritjem Amerike mudil pomorščak, ki ga je zanimala zgodba sv. Miklavža. Kasneje so pomorščaka povezali s Krištofom Kolumbom, nihče pa ne ve, če je bil to res on.