To travel is to live.

Pogled ob pol osmih zjutraj ni bil ravno optimističen. Ko sem odgrnila zavese, me ni pozdravilo toplo tropsko sonce, temveč črni nevihtni oblaki, ki skozenj niso spustili niti enega sončnega žarka. Rekla sem si: V redu, vsaj dežja ni. Pa se je tudi to kaj kmalu spremenilo. Ko sem naslednjič pogledala skozi okno, sem v bazenu že videla dežne kaplje. Kar pobralo mi je voljo. Šli sva na zajtrk in ko sva se vrnili nazaj v sobo, se je nebo razjasnilo in posijalo je sonce, ki je v minuti začelo sijati na vso moč. Pa saj to ne moreš verjet! Hoteli sva se odpraviti na plažo, pa so nama povedali, da je kar daleč. Sva se odločili, da greva pa rezervirat plavanje z delfini za naslednji dan. Sonce je prav nažigalo, ko sva hodili ob cesti in komaj sva prišli do zaliva, kjer ima svoje prostore Dolphin Plus. Nobeni ni bilo ravno po godu, da bi naslednji dan po taki vročini še enkrat hodili tja, tako da sva se odločili, da greva kar takoj. Ker sva bili prvi in se pogovarjali z zaposlenimi (ali pa s...

Prispeli smo na obrobje Miamija, kjer sva na avtobusni postaji kar kupili karte za Key Largo in se počasi odpravili na lov za trolami. Najprej sva iskali trolo »J« za Miami Beach, nato a še »C« za South Beach. Da Američani niso vajeni back-packerjev pa je bilo kmalu jasno, saj sva vedno poželi veliko zanimanja, kamorkoli sva prišli. Ko sva prispeli v hostel, sva samo odložili prtljago in se odpravili naravnost na plažo. Mmmm… spomini na Kubo… dolga bela peščena plaža, toplo morje, nizka voda, sonček tik pred zahodom,… Smisel življenja! Da sva pozirali za novo nadaljevanje Baywatch in da mi je odprt fotoaparat padel v pesek direkt v pesek, ne bi izgubljala besed. Ko sva se zvečer v hostlu pogovarjali, sva razmišljali, kaj bi lahko v bistvu povedali o Američanih. Pa je Maja takoj začela naštevat: debeli so, totalno glupi in glede na to, da se imajo za super razvit narod, je treba še internet plačevat. Aja, pa še to, da z Maestro kartico lahko obubožaš, saj je nikjer ne sprejemajo. V v...

Vzeli sva taksi do motela, tam pustili prtljago in se odpravili raziskovat okolico. Po dnevih McDonaldsa in ostale maščobne golazni sta se prav prilegla solata in jabolčni sok. Ko sem malce gledala po internetu za reference, najinemu motelu niso pripisovali ravno najboljših ocen. Vendar ko sva prišli tja, so bili vsi zares prijazni, receptorka nama je celo zamenjala sobo, da sva bili bližje routerja za wireless in nama je tako delal bolje. Mislila sem – od zdaj naprej bo vse lažje. Pa se je začelo. Da je šlo vse narobe, namreč. V Miamiju sva morali rezervirati hostel, ker mi par, ki mi je ponudil prenočišče, ni več odgovarjal na maile. Treba je bilo najti avtobus za Miami in pot, kako priti do glavne postaje. V Orlandu to namreč še zdaleč ni enostavno. Živeli sva namreč na obrobju, avtobusna postaja je bila v centru, javni potniški promet pa tako zmeden, da niti domačini niso točno vedeli, kdaj pride kateri avtobus. Orlando je bil torej prava zakotna luknja, edina rešitev je taksi,...

Ko sva se iz hostla s podzemno vračali nazaj na avtobusno postajo, sem ugotovila, kako zanimivo se struktura prebivalstva menja na metroju vzdolž proge. Najina linija je bila »modra C«, ki je vodila od Downtowna do zgornjega Harlema. Midve sva navadno vstopale/izstopale na 42.ulici. Bolj ko smo se približevali Harlemu, manj belcev je bilo v vagonu. Na 110. ulici so navadno izstopili še zadnji…razen naju dveh in še ene petnajstih črncev vseh možnih odtenkov. Hecno. Ampak sva preživeli. Po krajšem iskanju sva le našli najin 71.terminal za Washington, ker pa sva bile malce prezgodnji, sva počakali v čakalnici. Tu pa lahko doživi marsikaj. Najprej ena močnejša Latinka, ki se je pogovarjala s svojim namišljenim prijateljem, ali bolje – drla in kregala se je s svojim namišljenim neprijateljem. Nekaj o ameriški vladi pa pogojih za življenje in… Sledila ji je pa ena starejša gospa, ki je prišla k svoji hčerki na obisk in je iskala avtobus za Midtown med medkrajevnimi avtobusi. Pomagala ...