To travel is to live.

S podzemno sva se zapeljali do spodnjega Manhattna in se sprehodile do Brooklynskega mostu. Nazaj grede pa sva se ustavili še pri palači Združenih narodov in slikali slovensko zastavo. V hostlu naju je čakala lepo na novo urejena moderna soba, čisto nasprotje taborjenju v Torontu. Življenje tam je bilo prav prijetno. Zjutraj sva se zbudili kot novi, polni pričakovanj sva se napotili v downtown. Vmes sva se ustavili še na Washington Square Gardenu, kjer sva v objektiv lovili veveričke. Šli sva si pogledat Ground Zero, kjer je zdaj spominska soba in razstava o tem, kako bodo uredili spominski park. Ozrli sva se še na mestno hišo, Trinity Church in Wall Street. Na Wall Streetu sva si ogledali tudi borzo in slavnega bikca. Pot naju je vodila v Battery Park, kjer sva se vkrcali na trajekt za Liberty Island, kjer stoji Kip svobode. Takoj, ko sva stopili na trdna tla znamenitega otočka, sva začutile prve dežne kaplje. Saj je bilo oblačno, ampak da bi pa padal dež… Tako pa ni i...

Kupili sva karto do New Yorka z mesnim postankom na slapovih. Vreme nama ni bilo ravno naklonjeno, čeprav mnogo bolje, kot da bi deževalo. Po dveh urah vožnje smo prispeli na kanadsko stran Niagarskih slapov, kjer naju je čakala prva streznitev dneva. Slapovi namreč. OK, da ne bo pomote – so lepi, veliki in imajo veliko obiskovalcev, ampak… proti argentinskim slapovom Iguasu so pravi lulček. Naslednja streznitev pa naju je čakala, ko sva po slabi urici sprehajanja ob slapovih ugotovile, da je to pravzaprav to. Dejansko tam ni kaj dosti pametnega za počet. Kanadčani so sicer iz tega naredili cel spektakel, a ker nama ni bilo mar za zabaviščne parke, sva jo kmalu pobrisale nazaj proti avtobusni postaji. Počakali sva nočni bus za New York, ki naju je najprej zapeljal do meje z ZDA. Tam so naju pregledali kot kriminalce, pobrali so nama prstne odtise, skenirali oči, še enkrat zahtevali vizo, zastavili milijon vprašanj in za nameček še zaračunali en mali zeleni listek. Vizo.Ker j...

Ko sva po dooooooolgih urah letenja (natančneje 2.10 in 8.40 ur) končno prispele v Toronto, sem si oddahnila. Končno! A ne za dolgo. Bluzile sva po letališču, da bi nekako pridobile informacije, kako najhitreje prideva do mesta. Busi, podzemna…vse čista zmeda. Nekako nama uspe in trola naju zategne do podzemne, od tam naprej pa v center. Ko sva stopile na plano, so naju obdali visoki nebotičniki in gneča na cestah. Kam pa zdaj? Imeli sva nek ušiv zemljevid Toronta, ki ne samo da ni imel napisanih vseh imen ulic, še natančen ni bil. Po nekajminutnem gledanju v najin ubogi list papirja najdeva ulico in ugotoviva, da gre za območje China Town-a. Odpraviva se tja, hostla nikjer. Ugotoviva, da je ulica z enakim imenom še malce naprej. Pa saj ne moreš verjet! V Torontu je pa res vse možno. Sicer pa je bila ta ulica še bližje centru, tako da je bilo super. Najdeva hostel. Ajej. Ni izgledalo preveč optimistično. Dejansko »china«. Že zunanjost naju je odbila, vse staro, polomljeno, ra...