To travel is to live.

Naslednje jutro so nas prebudili sončni žarki vzhajajočega sonca, ki je napovedoval vroč dan. Zjutraj smo se najprej odpravili do največjega pokopališča na svetu, ki je po kvadraturi velik več kot središče Ljubljane. Na vhodu na pokopališče so nas opazovali možje (in ženska!) v uniformah. Prodajali so dovolilnice za slikanje. Na pokopališču namreč lahko slika samo tisti, ki je plačal za dovolilnico. V nasprotnem primeru fotografa čaka denarna kazen, ki je kar precej višja od pristojbine. Celotno pokopališče je sestavljeno iz tisočerih grobnic, nekaj najbolj zanimivih smo si ogledali tudi sami. Vsaka pa ima tudi svojo zgodbo. Name je največji vtis naredila grobnica matere, ki je z novorojenčkom umrla pri porodu. Legenda pravi, da je mož pokopal ženo in kot je v taki situaciji v navadi, dojenčka ob njenih nogah. Na Kubi dve leti po pogrebu odkopljejo truplo, oziroma kar je še od njega ostalo, in prekopljejo drugam. Ko pa so odkopali grob mamice z novorojenčkom, so ugotovili, da trup...

Pot iz Santa Clare do letovišča Cayo Santa Maria se je kar vlekla, tja smo prispeli šele pozno zvečer. Preden smo zapustili celino in se po 35 kilometrskem nasipu peljali do otoka, smo plačali cestnino za nasip, ki je mimogrede edina cestnina, ki jo plačate kjerkoli na Kubi. Čeprav je omenjena cestnina le bolj za krinko. Tam ljudje v uniformah namreč tudi preverijo avtobus in budno pazijo, da mimo njih ne bi zmuznil kak domačin. Na Kubi imajo namreč zelo stroge regulative kar se tiče domačinov in turistov. Letovišča so namenjena izključno samo za turiste in tja Kubanci nimajo vstopa. Le redkim uspe, da v teh krajih delajo kot turistični delavci. Avtobus jih vsako jutro še pred zoro pripelje tja in pozno zvečer odpelje nazaj. Kaj bi se zgodilo s Kubancem, ki bi ga brez dovoljenja dobili v letovišču, raje ne razmišljam... V letovišče Cayo Santa Maria smo torej prispeli pozno zvečer, tako da niti nismo videli, kam smo v bistvu prišli. Lepe pritlične hišice in potke med cvetočim zelen...