To travel is to live.

Še dobro, da smo naslednje jutro iz Camagueya odšli že ob 6h zjutraj, da nam ni bilo treba dolgo spati v hotelu ob železniški progi. Kot da smo sploh kaj spali, ko je vsake toliko časa mimo pripeljal vlak. Čakala nas je dolga pot preko Valle de los Igenios v Trinidad, od tam v Santa Claro in na koncu še do letovišča Caya Santa Maria. Počasi smo se iz turistično neobljudenega juga premikali proti zelo turistično obljudenim krajem. Ko smo prispeli v Valle de los Igenios, se mi je že začelo tožiti po živahnem jugu, saj je naš avtobus parkiral poleg še najmanj desetih, gneča v baru in wc-ju je bila nepopisna in povsod okrog mene so klikali fotoaparati vsevprek. Ampak ko sem pa zaslišala slovenščino, je bila pa moja mera polna! Rada bi nazaj! Torej, naša prva večja postojanka je bila že prej omenjena dolina Valle de los Igenios, ki je znana po ogromnih plantažah sladkornega trsa. Ustavili smo se v majhnem kraju, ki je znan po visokem stolpu. Vidi se ga daleč naokoli in ustno izročilo ...

Bil je torek, ko smo morali zapustiti živahen jug otoka in se počasi odpraviti proti severu. Na cesti smo videli vse več starih ameriških avtomobilov. Ti so v privatni lasti, saj jih Fidel po sporu z Američani ni hotel podržaviti. Mogoče je bil slednji stavek malce nenavaden, a je dejansko večina avtomobilov v državi podržavljenih. Glede na to imajo tudi registrske tablice različnih barv. Rumena pomeni, da je vozilo v privatni lasti, rumenorjava je tablica vozila, ki je državno, uporabnik pa vozilo lahko pelje tudi domov. Državna vozila imajo v večini primerov opredeljen parkirni prostor, kjer se morajo nahajati, kadar niso v uporabi. Vozil z rdečo tablico pa se po kubanskih cestah najbolj bojte – gre namreč za rent-a-carje, ki jih najamejo turisti, ki pa zaradi drugačne prometne ureditve na Kubi velikokrat predstavljajo večjo nevarnost kot divjaki. Ob cestah vidimo veliko prostorov, ki bi jim v Evropi rekli avtobusno postajališče. Pa ni, je kraj za štoparje. Tam okrog majhne hišk...

Bila je nedelja, ko nas je čakal dvodnevni izlet na skrajni vzhod otoka v mesto Baracoa. Med potjo smo se v Guantanamu ustavili na eni res odlični kavi in si sproti ogledali še rusko vesoljsko kapsulo, ki je razstavljena v bližnjem parku. Gre namreč za kapsulo, v kateri naj bi prvi Kubanec (pa ne da jih je bilo potem še veliko več) poletel v vesolje. Domačini malce v šali pripomnijo, da Rusi velike koristi od njega tako ali tako niso imeli. Bolj, ko smo se bližali vzhodu, bolj se je pokrajina spreminjala v puščavsko in vedno več kaktusov smo videli ob naši poti. Ta del je namreč edini del Kube, kjer najdemo puščavo in kaktuse v naravnem okolju. Sicer je več kot 70% Kube kraškega izvora. Preden smo se povzpeli na serpentinasto cesto La Farola, ki loči Baracoo od ostale Kube, smo si privoščili kratek postanek za kopanje v Karibskem morju na Playa Cojobabo. Občutek je božanski! Februarja se nisem še nikoli kopala v morju, sploh pa ne tako toplem. V Baracoi so nam za ...

Naslednje jutro smo se odpravili po mestu. Najprej smo si šli ogledat spomenik heroju Antoniu Maceu, ki se je boril proti Špancem. Njegov spomenik je postavljen v neposredni bližini Trga revolucije, zraven pa stoji še 23 stebrov, ki predstavljajo 23 vbodov mačet, ki so bile za tega kubanskega heroja usodne. Ko že govorimo o Trgu revolucije, je vredno dodati, da ima vsako večje mesto na Kubi trg, ki se tako imenuje. Na teh trgih navadno pripravljajo razna zborovanja in praznovanja ob pomembnih praznikih. Gre namreč za velike površine, kjer se lahko zbere na tisoče ljudi. Ob spomeniku Macea smo prvič zares prišli v stik s Kubanci in njihovo kulturo. Takoj so nas namreč obkolili domačini in prosjačili za mila, čevlje, majice, svinčnike,.. karkoli. Santiago je nasploh poznan po prosjačenju, ki pa nikoli ne preide v nadležnost ali celo nasilje. Prav tako smo prvič od blizu spoznali njihova domovanja. Pri nas bi njihova barakarska naselja označili za največjo bedo, ljudje v njih pa se p...