Kuba, prvič
Kuba. Samo Kuba. Že dolgo časa se spravljam pisat potopis o najlepšem dogodku, ki se mi je pripetil v življenju. Pa ne vem, kako naj se lotim. Občutkov in misli je toliko, da jih papir ne prenese. Kako naj jih uredim v smiselno celoto? To je nemogoče, saj se še živo spominjam neučakanosti na letalu, ko smo se približevali največjemu otoku v Karibih. Še ura do pristanka, jaz pa sem mislila, da ne bom zdržala. Še petdeset minut... kaj ne more ta pilot malo pohiteti? Še pol ure... Prižge se lučka, naj se vsi vrnemo na svoje sedeže in se privežemo. Začeli smo pristajati. Po mojem je bil to najdaljši pristanek v mojem življenju. In potem čakanje, da se odprejo vrata. Kaj se tako vleče? Dajmo, dajmo!!! Kolona ljudi se je začela premikati, zrinila sem se in nikoli ne bom pozabila občutka, ko me je oblil vroč zrak in zaslepilo močno sonce. Končno, Kuba! Ko sem stopila na razgret asfalt letališča v Holuinu, me je množica ljudi potiskala proti terminalu. Jaz pa sem se kar obotavljala. ...